Smo sposobni živeti po etičnih načelih?

10 zapovediČe bi tisti slovenski politiki, vladni in državni uslužbenci, gospodarstveniki, ki so (resnično) moralno in materialno oropali slovensko državo in njene prebivalce, sprejeli moralna, etična in socialna načela ter vrnili vse nakradeno, bi nam še tisti trenutek zasijala luč na koncu tunela. Seveda bi potem morali ta načela (oz. deset božjih zapovedi) spoštovati vsi in ne samo nekateri. Nemoralno je, da imajo na primer direktorji bank, zavarovalnic, nekaterih zbornic, zdravstvenih domov visoke osebne dohodke in poleg tega še razne privilegije in visoke nagrade za njihovo strokovno delo, prav tako tudi člani v nadzornih svetih za svoje strokovno delo. Če bi vsi ti direktorji in nadzorniki res tako dobro in strokovno (predvsem pošteno) delali za kar so nagrajeni, bi bila Slovenija urejena in bogata dežele, pa žal, to ni.

Denarna sredstva v zgoraj naštete institucije pritekajo po zakonskih določbah in ne na podlagi uspešnosti teh organizacijskih oblik, kar ni posledica strokovnih odločitev in znanja vodilnih, na katerega se vedno sklicujejo in zaradi česar zahtevajo tako visoke dohodke. Ko govorimo o njihovi (potrebni) visoki strokovnosti, je njihova skrb, posebno pri vodenju zbornic in zdravstvenih domov, da se zakonsko pridobljena sredstva pravilno razporejajo. Zagotovo ne za njihove bonitete in visoke dohodke ter odpravnine. Po vrh vsega pa večino strokovnega in operativnega dela tako ali tako opravijo redno zaposleni z nekajkrat nižjimi osebnimi dohodki.

Danes številni vodili in zaposleni na vplivnih mestih v državnih službah razmišljajo, kako je biti moralen in socialen zgolj dolžnost drugih, ki naj si za to tudi prizadevajo. Biti socialen pa je vzgoja od rojstva do smrti. Za vzgojo naših naslednikov smo zadolženi vsi, najprej starši in nato vzgojitelji. Na vseh naših ulicah se odraža ta vzgoja. In to je (bo) odraz socialne družbe, ki jo imamo velikokrat polna usta, a brez lastnega vprašanja, kaj smo zato naredili mi.

Vsi monolitni družbeni sistemi vzgajajo svoje naslednike od zibelke do zasedbe določenega političnega položaja (»krone«). Tudi komunistična partija je izbirala in vzgajala svoje kadre za zasedbo (njihovih) visokih službenih položajev v državnih službah. Tudi stranke v demokratičnih sistemih počnejo isto. S to razliko, ker je število strank večje kot nekdaj, je v politični sistem vpetih večje število posameznikov, ki zato dajejo družbi potrebno različnost pogledov in nazorov.

Ko sem zadnje dni prebral knjigo »Zapleti v vijugah časa« pisatelja Leva Detela, sem se ponovno prepričal, da je za padec moralnih in socialnih vrednot v Sloveniji krivo nekaj deset let trajajoče življenje v komunizmu, ki je sovražil vse razen samega sebe. To je bil sistem, ki je vse stare vrednote na silo zavrgel. Žal so se prenekateri slovenski izobraženci v celoti podvrgli komunistični doktrini, da je vera ali verovanje v Boga zgolj opij za ljudstvo. Zato je bil iz šolskih prostorov na silo izrinjen veronauk in nekaj let kasneje tudi moralna vzgoja. In s tem so se pričeli sesuvati temelji socialnih in človeških  vrednot kot so: “ne laži” ali pa “spoštuj vsakogar kakor samega sebe.” Zakaj se nočemo oprijeti teh vrednot in se usmeriti na pot izhoda iz moralne, vrednostne, s tem pa tudi gospodarske krize?

Foto: Flickr