Slovensko volilno nebo

Avtor: Urška Makovec. Vir: Družina. Čez dober mesec se bomo spet odpravili na volišča. To bi verjetno moral biti trenutek, ko s ponosom in vso odgovornostjo izbiramo svoje voditelje, ko nanje prenašamo oblast, ki jo sicer ima ljudstvo, kot beremo v ustavi. Pomembno je, da se zavedamo, da je oblast v rokah vsakogar od nas, a jo prenesemo na ljudi, ki jih izvolimo – na župane, svetnike, poslance, predsednika države. Ti torej sami po sebi nimajo oblasti, ampak so mandat za njeno izvrševanje dobili od volivcev. V teoriji to zveni jasno in vsem znano, a zdi se, da se ne eni ne drugi svoje vloge ne zavedamo povsem.

Ponazorim lahko s primerom. Nedavno so skavti na vseslovenski tabor svojih voditeljev povabili predsednika države. Ni bilo prvič. Sledil je kup argumentov, češ da je za tako organizacijo čast, če jih obišče predsednik, in da je treba spoštovati funkcijo predsednika države, ne nujno njega kot osebe. Po mojem se bistveno vprašanje vrti prav okrog zgoraj navedene paradigme. Dr. Marko Kremžar pravi, da ima oblast ljudstvo in zato po demokratičnih načelih lahko le ljudstvo nekomu daje čast in spoštovanje. Ne more torej predsednik s svojo navzočnostjo počastiti ljudstva (skavtske organizacije), ampak ljudstvo izkazuje čast predsedniku – z izvolitvijo na to funkcijo, v tem primeru pa s povabilom na svoj dogodek. Izkazovati čast nekomu, ki celo mrtve ponižuje z »drugorazred­niki« in njihovim krvnikom nenehno izkazuje naklonjenost, pa ne sme biti v domeni kristjana.

Poleg tega bo sporno, če bomo – kot smo slovenski volivci že večkrat storili – oblast spet podelili nekomu, ki je državo po domače rečeno zavozil. Demokratični sistem daje ljudstvu možnost, da take voditelje sankcionira tako, da jih ne izvoli več. V demokraciji zahodnega kova bi ga volivci poslali na »pogorišče zgodovine«.

Obilico megle, v kateri tava slovenski volivec, se torej da pregnati že z nekaj jasno postavljenimi izhodišči. Jasnino nakazuje tudi prihajajoči zbor kristjanov in drugih ljudi dobre volje, ki bo 13. oktobra na Otočcu. Kristjana bo na demokratičnih načelih postavil v politiko, šolstvo, družino, gospodarstvo, pravo, zgodovinopisje, medije, Cerkev. Skratka povsod tja, kjer bi moral biti. Pravzaprav tam že je, a mu njegova vloga še ni jasna. Otočec bo klical tudi k odgovornosti – 11. novembra in vsak dan pozneje. Le z njo se nam bodo »vremena zjasnila«.

Vir: Družina.