Po včerajšnjih parlamentarnih volitvah v Belgiji se utegne zgoditi, da bo predsednik vlade postal mož, ki si obstoja države ne želi. Zadeva zveni absurdno, vendar v evropskem merilu ni čista izjema. Navsezadnje se najdlje vladajoči predsednik v Evropi, Belorus Aleksander Lukašenko, dolgo časa ni trudil za nič drugega kot za ukinitev Belorusije. In celo v Sloveniji smo pred nekako petnajstimi leti doživeli, da so vse vodilne položaje na državni barki zasedali ljudje, ki so si – milo rečeno – zelo medlo prizadevali za nastanek slovenske države. Nadalje poznamo kar nekaj občin, katerih župani so se vehementno upirali njihovi ustanovitvi.
Od liliputanca do velikana
Belgijski volivci so največ glasov namenili stranki Novo flamsko zavezništvo in njenemu voditelju Bartu De Weverju. Devetintridesetletni politik na koncu svojih prizadevanj vidi jasen cilj: razpad zahodnoevropske monarhije in nastanek samostojne republike Flandrije. Včeraj se je uresničitvi cilja zelo približal, saj je za njegovo vizijo glasovalo skoraj 30 odstotkov Flamcev in več kot 17 odstotkov vseh Belgijcev. Še pred nekaj leti na tak razplet ni računal nihče. De Weverjeva stranka se je izvalila iz precej obrobne Flamske unije in dolgo časa živela v senci drugih zvezdniških flamskih strank, skrajno desnega Flamskega bloka (ki se danes sicer imenuje Flamska stvar) in v Flandriji tradicionalno močnih krščanskih demokratov. Ko so pred nekaj leti z omenjeno stranko sklenili zavezništvo, so bili De Weverjevi pristaši bistveno manjši partner.
A jalovost prizadevanj različnih flamskih politikov, da bi svojemu delu Belgije pridobili več avtonomije, je zadeve postavila na glavo. Pomanjkanje svežih idej strankarskih voditeljev je že na zunaj kazalo žongliranje z vedno bolj čudnimi imeni strank. To žongliranje je kljub vsemu imelo eno skupno točko: vedno bolj je v ospredje stopala “flamskost”. Prej bolj ali manj izrazite razlike med krščanskimi demokrati, socialisti in liberalci so se znašle v ozadju, skoraj izključno zanimanje je veljalo flamskemu “nacionalnemu interesu”.
Država (tudi politično) dveh različnih jezikov
Torišče flamskih težav Slovencem ni neznano iz jugoslovanskih časov. Bogatejši, nizozemsko govoreči sever Belgije ima kar naprej občutek, da nosi na grbi revnejši, francosko govoreči jug, ki se po propadu prej močne industrije kopa v težavah. Čeprav se Flamci ne morejo več pritoževati, da sta njihov jezik in kultura zapostavljena, kot je bilo še v prvi polovici 20. stoletja, in čeprav lahko belgijska konfederacija v vseh ozirih velja za zgledno, se jeza vendarle nabira. Simbolično se v 21. stoletju odraža v prizadevanjih za razdelitev volilnega okrožja, ki združuje glavno mesto Bruselj in njegovo okolico. S tem je izjema med belgijskimi volilnimi okrožji, ker je le v njem moč glasovati tako za valonske (frankofone) kot za flamske (nizozemsko govoreče) stranke. Bruselj je pač večinsko francosko govoreči otok sredi flamske okolice, s tem pa nekako vnaprej določen za jedro sporov. Valonci delitvi okrožja namreč glasno nasprotujejo, saj na ta način vedno številčnejši francosko govoreči volivci, ki se iz prestolnice selijo na periferijo, ne bi več mogli glasovati za stranke svoje jezikovne skupine. Ob problemu so si zobe najprej polomili liberalci Guyja Verhofstadta, v zadnjih treh letih nato še krščanski demokrati nesrečnega premierja Yvesa Leterma in sedanjega predsednika Evropske unije Hermana Van Rompuyja.
Levica ne ve, kaj dela desnica
Ker je drugih kandidatov zmanjkalo, so se Flamci v nedeljo obrnili k še neobrabljenemu Novemu flamskemu zavezništvu in izstrelili De Weverja med zvezde. Glede na že pet desetletij veljavno pravilo, da zvezni vladi načeluje prvak najmočnejše flamske stranke, bi moral kralj Albert II. po kostanj v žerjavico poslati njega.
Tu pa nastopi več tako rekoč sistemskih težav. Ne gre samo za to, da si vodja vodilne stranke želi odcepitev Flandrije in da je načelnejši od nekdanjih slovenskih voditeljev, ker pošteno kaže svoje nezanimanje za zvezni premierski položaj. Veliko večja ovira za njegovo mandatarstvo zna biti pomanjkanje koalicijskih partnerjev na valonski strani. Tam si je daleč največji kos pogače odrezala socialistična stranka nekdanjega valonskega premierja Elia Di Rupa s šestindvajsetimi sedeži (enim manj od Novega flamskega zavezništva). Francosko govoreči socialisti seveda navijajo za močnejšo skupno državo in opozarjajo Flamce na pomen solidarnosti, ob čemer številnim prebivalcem severa Belgije naraste pritisk.
Da je lahko tako, je med drugim posledica zapletenega belgijskega volilnega sistema. V njem Flamci nimajo nobenega vzvoda, s katerim bi nagradili ali kaznovali delo valonskih politikov, Valonci pa se ne morejo izrekati o flamskih voditeljih. Rezultat so vsaj v zadnjem desetletju popolnoma različni volilni izidi v obeh delih države, ki vodijo iz ene vladne krize v drugo.
Razpadajoče središče Evrope
Včeraj nastala nepregledna politična pahljača povedano več kot potrjuje. Večji ali manjši delež stopetdesetih sedežev v spodnjem domu so si ob flamskih nacionalistih (27) in valonskih socialistih (26) namreč razdelili še valonski liberalci (18), do kolen potolčeni doslej vladajoči flamski krščanski demokrati (17), flamski liberalci in socialisti (po 13), skrajno desna Flamska stvar (12), valonski krščanski demokrati (9), valonski in flamski zeleni (z osmimi oziroma petimi sedeži) in slednjič dve manjši stranki s po enim sedežem. Komur koli bo Albert II. že poveril vodenje vlade, se bo potemtakem pošteno spotil.
Njegove zgode in nezgode pa bodo odmevale po vsej Evropski uniji. Najprej zaradi prozaičnega dejstva, da obglavljena Belgija 1. julija prevzema predsedstvo evropske druščine, potem še precej bolj, ker je na neki način vzor za evropsko integracijo. Če se kot idealna konfederacija sesuje, bo zadevo marsikdo razumel kot slab obet za prihodnost celotne Unije.
Foto: SXC.hu
