V zadnjih mesecih je več evropskih politikov razglasilo konec ideje multi-kulturalizma, vsaj takšnega, kot ga je v zadnjih desetletjih razglašala zlasti levičarska intelektualna srenja v Evropi. Najprej je to storila kanclerka Merklova, prejšnji teden pa tudi britanski premier Cameron, ki je med drugim dejal: “V skladu z doktrino državnega multikulturalizma smo spodbujali ločeno življenje različnih kultur, ločenih med seboj in ločenih od večine. Ni nam uspelo zagotoviti vizije družbe, kateri bi si želeli pripadati. Tolerirali smo ločene skupnosti, ki so se obnašale v nasprotju z našimi vrednotami… Doma moramo zgraditi močnejše družbe in identitete. Iskreno povedano, potrebujemo veliko manj pasivne tolerance zadnjih let in veliko aktivnejši liberalizem. Pasivno strpna družba sporoča svojim državljanom: pustimo te na miru, dokler spoštuješ zakone. Je nevtralna glede vrednot. Toda verjamem, da mora iskreno liberalna dežela narediti veliko več; verjeti mora v določene vrednote in jih aktivno promovirati.”
Kdor ne zaupa krščansko-demokratski nemški kanclerki, pogosto populističnemu francoskemu premieru, ki je bil v svojih izjavah še ostrejši (“Kdor pride v Francijo, sprejme, da se stopi v enotno skupnost, v nacionalno skupnost, in če tega noče sprejeti, ne more biti dobrodošel.“), ali konzervativnemu britanskemu premieru, naj prisluhne besedam generalnega sekretarja Sveta Evrope, norveškega socialdemokrata Thorbjorna Jaglanda za četrtkov Financial Times: “Kot ga razumemo danes, multikulturalizem omogoča razvoj vzporednih družb znotraj držav… To je potrebno ustaviti. Prav tako je jasno, da so nekatere vzporedne družbe razvile nevarne radikalne ideje… Moramo biti previdni, da ne razumemo napačno multikulturalizma, saj je različnost kultur zaželena. Toda moramo se osredotočiti na to, kar družbe drži skupaj.”
Nevarnost tovrstnih izjav je, da so jih pograbili nekateri desničarski skrajneži, katerih ksenofobija je seveda v temelju tuja krščanskemu pogledu na družbo in na odnose med različnimi etničnimi in drugimi družbenimi skupinami. Zanimive pa so tudi zaradi referenc na liberalizem: ker kažejo, da je to, kar Cameron imenuje “pasivni liberalizem” očitno neadekvaten za obstoj sodobne družbe, poleg tega pa je bila npr. “promocija vrednot” doslej tuja striktnemu liberalizmu. Kaj torej? Priča smo torej začetku zanimive ideološke debate v Evropi, hkrati pa smo očitno na neki prelomni točki, ko so za prihodnost družb, ekonomij, nacij njihova notranja trdnost, kohezija, občutek pripadnosti postali nekaj ključnega in ne več zadeva romantičnega ali pa celo nasilnega nacionalizma.
Kaj vse to pomeni za Slovenijo? Na misel mi prihajajo nedavne pobude za televizijske programe v jezikih narodov nekdanje Jugoslavije, torej jezikov novodobnih etničnih skupnosti pri nas, ki so sad ekonomskih migracij v jugoslovanskem obdobju slovenske zgodovine. Ni simpatično vnaprej in povsem zavračati možnosti takšnih oddaj, vendar se zastavlja resno vprašanje, ali tako majhna nacija, kot je slovenska, potrebuje ukrepe, za katere bi težko trdili, da krepijo njeno kohezijo. (Britanski BBC nima TV programov v hindujščini ali v jeziku urdu.) Prav jezik je temeljni instrument kohezij nacij, kot danes izpostavljajo evropski voditelji. In če gre verjeti sporočilu Vojnovićevih “Čefurjev”, potem je jezik še vedno ovira tudi za integracijo državljanov iz držav nekdanje Jugoslavije v slovensko nacijo.
Na novih temeljih je potrebno definirati sodobno slovensko nacijo in njene vrednote, v kateri(h) se bodo lahko prepoznali in vanjo povsem integrirali tudi državljani, ki etnično niso Slovenci. Prvi korak k temu bi bila lahko priprava “nacionalnega kanona” kot jih poznajo nekateri drugi večji narodi, torej knjige poljudne vsebine, v katerih so zbrani kratki teksti o temeljnih zgodovinskih dogodkih, osebnostih in artefaktih nacije – torej nova naracija sodobne nacije.
Ta sodobna slovenska nacija jemlje kot svoje temeljno izhodišče slovenski narod, zgodovino slovenskega prostora in slovenski jezik, kot okvir pa slovensko državo (država v Evropi ne izumira več, prav nasprotno), vendar jih dopolnjuje s kulturnim in materialnim prispevkom tudi vseh drugih, ki tvorijo sodobno slovensko nacijo: Bošnjaki, Srbi, Hrvati, Albanci, Makedonci in drugi imajo pri tem svoj delež, poleg obeh avtohtonih manjšin in seveda Kočevarjev. Razbiti pa bo potrebno tudi tabu nekdanje nemško govoreče skupnosti v Sloveniji, ki ji prav tako moramo (ob negativnem in tragičnem) priznati tudi pozitivni prispevek k ekonomskemu razvoju slovenskih dežel in h krepitvi njihove umeščenosti v srednje-evropski prostor.
V sedanjih evropskih razmerah torej Slovenija potrebuje več nacije, ne manj, a hkrati odprte navznoter in navzven, v zgodovino in v prihodnost.
Foto: Wikipedia
