Vse politično korektne besede, četudi ostre, so prešibke, kadar je treba označiti t.i. levico v Sloveniji. Če uporabiš ustrezen izraz, si nujno »pod pasom«, s tem pa samega sebe izločiš kot prostaka. Spodoben človek jih preprosto ne more poimenovati s pravim imenom.
Ni kaj reči, dobro so zaščiteni …
V zadnjem času sem imel možnost od blizu spoznati, kaj lahko v svetu pomeni biti levega političnega prepričanja. Prvi primer je iz Francije. Gospa je vzgojena zunaj krščanskega miljeja, navdušuje se za zeleno gibanje in dejansko tako doma kot v Vzhodni Evropi neutrudno dela, da bi bil naš odnos do narave primernejši. Politično desnico težko prenaša, obenem pa spoštljivo sledi molitvi pred kosilom in se zanima za sakralno gotiko in romaniko.
Drugi primer je Slovenski državljan, ki že nad dvajset let živi v Stockholmu. Potomec borčevskih staršev je iz razmajane družine pobegnil v tujino. Čeprav povsem adaptiran na švedske razmere, se je iz inozemske odprtosti naučil ceniti svoje korenine, neguje materni jezik in spremlja razmere v Sloveniji. Aktiviral se je v korist »izbrisanim«, po drugi strani pa zmore racionalno presojati krščanski doprinos civilizaciji.
Tretji primer prihaja iz islamskega sveta. Možakarja so dušile teokratične spone, ki jih spretno izkoriščajo severnoafriški samodržci. Rešitev vidi v evropski levici, ki jo seveda sprejema v paketu z demokracijo, rockom, žensko emancipacijo, splavom itd. V ljubezni do svoje dežele se na vse pretega trudi, da bi jo rešil preozkih versko-političnih razmer.
Kaj pa njihova relacija s Slovenijo?
Gospa iz Francije niti ne trzne, ko ji na slovenskem primeru trgaš precej idealno podobo marksistično partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno. V hipu zapopade zlorabo okupacije za krvavo žehto, ki se ji je zahotelo na desettisoče smrtnih žrtev in nepregledno število tragičnih usod.
Stockholmski gospod po dvajsetih letih ugotavlja, da mu je ljubše stike s svojimi levimi prijatelji v Sloveniji omejiti. Razgledu iz tujine, ki mu je Janša seveda antipatičen, namreč ne gre več v glavo, kako je vse politiziranje omejeno na brezumno sovraštvo do njega in tistih, ki si drznejo z njim delati.
Severnoafriški gospod je že po nekaj mesecih bivanja v naši tranziciji našel vrsto vzporednic z razmerami v njegovi nesvobodni državi. Kako so določene stvari daleč od realizacije (prelom s totalitarizmom v medijih, v sodstvu, v gospodarskih strukturah), kako so tudi v Sloveniji nedotakljive svete krave (»NOB«), kako se določenih stvari pri nas ne sme povedati na glas itd. itd.
Skratka, vsi trije so v naši deželi, ki jo že desetletja (s kakim pljuskom demokracije vmes) obvladuje »levica«, hipoma našli močno določujoče stvari, ki so od normalne leve drže oddaljene kot vzhod od zahoda.
Zato se normalna levica, kar je je v Sloveniji, zadržuje v marsikateri stranki, ki jo porivajo na desno, medtem ko tranzicijska ostaja v hlapih krvave izparine iznad brezen. V destruktivnosti teroristične dediščine. Zunaj civilizacije in zunaj slovenske prihodnosti.
Foto: Jože Bartolj