Starejši gospod mi je dejal: »Slovenija ni več to, kar je bila nekdaj, veliko je napravil komunizem, preostalo globalni pritiski.« V trku civilizacij se zdi, da ni mogoče govoriti o nacionalni identiteti. In sploh naj bi bili nacionalni problemi in meje preseženi. Vendar Brexit in težave med narodi oziroma državami EZ in tudi med svetovnimi silami govorijo o nasprotnem.
Identiteto Slovencev je načel kulturni boj
Zdi se celo, da nacionalni interes in ponos, včasih kar svojevoljnost otežujejo učinkovito delovanje Evropske skupnosti. Države ne le Anglija pač pa tudi nove članice kot Hrvaška, Madžarska ali Poljska vztrajno uveljavljajo svoje interese in zdi se, da imajo večjo težo kot tiste, ki tega ne znajo, ker imajo težave z lastno identiteto. Med zadnje sodi tudi Slovenija, ki slabo opravlja proces demokratizacije in se počasi izvija iz primeža totalitarnih vzorcev, tone v korupcijo in naši uradniki v Bruslju ne znajo ali pomanjkljivo uveljavljajo interese Slovencev, podobno kot jih niso politiki v bivši državi.
Vzrok ni le slovenski manjvrednostni kompleks in težava samopodobe. Identiteto Slovencev je načel kulturni boj, v katerem so liberalci – za njimi pa z njihovo pomočjo komunisti – naredili vse, da bi prišli na oblast, ne glede na to ali zato slovenska bit propade. Liberalci so za prevlado nad konservativno krščansko večino bili pripravljeni tudi prodajati slovenstvo na Dunaju, nato v Beogradu, komunistom pa je bil glavno, da sami zavladajo.
Posledice so težava političnih sil za sodelovanje pri uveljavljanju slovenske politične, gospodarske socialne in kulturne samobiti. To kaže odnos odgovornih do slovenskega jezika, pa tudi izrivanje versko-kulturnega in narodnostnega izročila iz kulturnih, političnih, gospodarskih, medijskih in vzgojnih procesov. V tem smislu je sin likvidatorja zatrdil, kako naj bi bilo dobro, da je uspelo postkomunistom zadržati Cerkev stran od šole. Za ene naj bi bilo celo bolje, da nas preplavijo tujci, kakor da bi vključili in gojili krščansko-narodne temelje. Zato domnevno zavzemanje za begunce, čeprav jim za ljudi v stiski ni mar, da bi jim pomagali, pač pa da bi bila Slovenija še manj slovenska.
Surove fizične sile so potrgale korenine vere, narodnosti in domoljubja
Torej je slovenska identiteta problem, čeprav smo se vso svojo zgodovino borili za preživetje ob sosednjih narodih na križišču treh evropskih družin narodov, a nam to ni utrdilo dovolj samostojnosti, da bi ohranjali svoja izročila, ne pa se le prilagajali drugim. Sicer se nismo pregrešili zoper tuje narode, kvečjemu med revolucijo zoper samega sebe. Maščevanje nad Italijani ali Nemci (Kočevarji, nemški potomci na Škofjeloškem) ni bilo nacionalno, pač pa razredno, zato v fojbah niso le Italijani, pač pa »razredni sovražniki«. Pred vojno je Ehrlich opozarjal:
»V teh usodnih dneh je prav naloga Slovenske dijaške zveze, da združi vso slovensko mladino pod trojnim praporom zvestobe do vere, do naroda, do domovine. Proti zlovesti rase in krvi, ki poveličujejo eno raso nad drugo, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata oznanjamo blagovest miru, pravice in ljubezni ter upamo, da bodo duhovne sile zmagale nad surovimi fizičnimi silami. Zato naj Slovenska dijaška zveza pospešuje med svojimi člani notranje življenje in goji kreposti.«
Te »surove fizične sile« so potrgale korenine vere, narodnosti in domoljubja. Vse to vpliva na negotovost slovenske identitete, zaradi česar slabo branimo svoje temelje in se borimo zoper krščanska izročila, iz katerih smo nastali. Ne glede na potrgane korenine v polpreteklosti in globalne izzive sedanjosti je za Slovence – kot tudi za Evropejce krščanstvo sestavni del naših temeljev. V razsvetljenstvu so se na krščanskem izročilu človeka ustvarjenega po Božji podobi oblikovali temelji evropskim ustavam, ki naj varujejo človekovo dostojanstvo in njegove pravice. Zato so bili »…naši očetje modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina…« Ehrlich je to dejal leta 1933 na Višarjah.
Če Bog ni več Bog tudi človek ni več človek
Kaj torej po mukah revolucije in izzivih globalizacije ostaja, če cerkev in krščanstvo nista več ne slovenski ne evropski povezovalni kamen? Kaj mi oziroma nam torej še pomeni krščanstvo? Morda se kdo tolaži s tem, da lahko danes to najde v drugih duhovnih izvorih: v islamu, budizmu, lamaizmu ali v čem podobnim. A zavedati se mora, da je za to potreben dolgoročni duhovni napor, sicer ostane samo prisila, ki ponavadi žrtvuje ljudi. To pa že poznamo iz zgodovine. Kot v ekologiji ne moremo uspeti brez zavzetega in zahtevnega odrekanja, tako tudi duhovne zgradbe ni moč graditi brez duhovnih naporov. V obeh primerih pa gre za vprašanje preživetja.
Če Bog ni več Bog tudi človek ni več človek, je zatrdil Marjan Rožanc. Osebno in narodno identiteto gradimo z dialoškimi napori med seboj, s svojo preteklostjo in njenimi izročili, ki nas odpirajo tudi Bogu, da bi bil človek bolj človeški, bolj gotov vase in v svojo narodno skupnost kot sestavni del njegove identitete.
