Zamenjati sistem ali ljudi? Zakaj smo drugačni tudi od Poljske?

Vladavino prava naj uveljavi demokratičen desnosredinski politik, ne Orban ali Kaczynski.

Vladavino prava naj uveljavi demokratičen desnosredinski politik, ne Orban ali Kazinski. Slovenija naj v ocenjevanje kakovosti vladavine prava vgradi zgodovinsko perspektivo. Janševa vlada naj pokaže, da je za fasado socialno liberalne države problem percepcije pristranosti sodstva in javnih medijev s strani populacije, ki je odklanjala in še odklanja prejšnji režim – to je tista glavna ločnica pri nas.

Na Poljskem je pred nekaj tedni v drugem krogu predsedniških volitev nekoliko tesno zmagal Andrzej Duda; predstavnik konzervativno usmerjene stranke Zakon in pravičnost (ZIP) je tako dobil svoj drugi mandat. Tudi na teh volitvah se je potrdilo, da glavna poljska politična ločnica ne gre po črti levo/desno niti ne demokrati/postkomunisti kot pri nas, ampak predvsem po ločnici med podeželjem, ki je tradicionalno katoliško, in mestom, v katerem pa vlada mešanica postkomunistov in hkrati tudi klasičnih liberalcev. Stranki ZIP v opoziciji ne stojijo nasproti le postkomunisti (SLD) in liberalci (koalicija, zbrana okrog konzervativno-liberalne Državljanske platforme), ampak tudi koalicija okrog sredinske, krščansko demokratske Poljske ljudske stranke.

Dvotretjinska večina na Poljskem omogočila zdrs v protiustavnost

V knjigi Poland’s Constitutional Breakdown (Poljski ustavni zlom) na Zahodu uveljavljeni in čislani poljski ustavni pravnik Wojciech Sadurski nadrobno in prepričljivo opisuje, kaj se je na Poljskem pravzaprav zgodilo, ko je stranka ZIP leta 2015 drugič prevzela oblast. Vlado je vodila med letoma 2005 in 2007, vendar v koaliciji. Sadurski trdi, da je na Poljskem po letu 2015 prišlo do zdrsa v protiustavnost. Ta se je začel z ustavno sporno menjavo ustavnih sodnikov, ki jim je potekel mandat v letu 2015, pri čemer Sadurski priznava, da je tedaj odhajajoča vlada Državljanske platforme tudi sama že zagrešila nekaj enakih napak. Z dvotretjinsko večino v parlamentu je tako nova vlada v ustavnem sodišču dobila takšno večino, da je bila “varna” pred morebitnimi postopki pred njim.

V drugem koraku je vlada spremenila zakonodajo, ki ureja volitve v sodni svet, in tako tudi v njem dobila močno večino. Nato je podobno naredila še z vrhovnim sodiščem, z reorganizacijo nižjih sodišč je stranka pridobila nadzor še nad njimi, nato pa v letu 2016 še združila vlogi državnega tožilca in ministra za pravosodje. Vse to se je zgodilo, ne da bi vlada spremenila ustavo, kot je npr. naredil na Madžarskem Orban, vendar je v močni večini na ustavnem sodišču vlada imela pri teh spremembah zanesljivega zaveznika.

Večina stranke ZIP je nato za dominacijo, ki še najbolj spominja na dominacijo levice pri nas, poskrbela še v parlamentu ter s spremembami poslovnika in z zanašanjem na – enako kot na Madžarskem – zakonske pobude poslancev, ne pa zakonske pobude vlade, naredila iz parlamenta glasovalni stroj, kjer so bili celotni postopki sprejemanja zakonov opravljeni z zares svetlobno hitrostjo, včasih z le nekajminutno razpravo. Prav tako je vlada posegla v zaposlovanje državnih uradnikov: višji uradniki so imenovani politično.

Polonizacija medijev

Na javni TV je bilo odpuščenih okrog dvesto novinarjev, ki so bili zamenjani z desno usmerjenimi. Vlada je lansirala tudi pobudo repolonizacije zasebnih medijev – o tem smo v času zadnje poljske predsedniške kampanje spet slišali –, s katero bi rada te medije iztrgala iz tujih rok, zlasti iz rok nemških medijskih podjetij, vendar ji vsaj doslej to ni uspelo. Sprejete so bile tudi spremembe zakonodaje, ki ureja javno zbiranje; s tem je otežila organizacijo demonstracij.

Nasprotje med podeželjem in mestom je bistvo poljskega ideološkega spopada

Zanimivo pri vsem tem je, da Sadurski v takšni kampanji sive eminence poljske politike Jaroslawa Kaczynskega ne vidi nobene posebne ideologije, sploh ne katoliške, kakor se pri nas pogosto poenostavljeno očita, čeprav se je zelo verni vodja ZIP v politični kampanji močno naslonil prav na katoliško Cerkev – ali vsaj na njen del. Sadurski celo meni, da se bo tudi tega vpliva Kaczynski nekoč znebil. Njegova ideologija, kolikor je sploh je, naj bi bila osnovana na tragični letalski nesreči v Smolensku leta 2010, ki je pokopala celoten državni vrh na čelu s predsednikom, Jaroslawovim bratom Lechom Kaczynskim.

Ta nesreča naj bi v Jaroslawu Kaczynskem utrdila prepričanje, tako Sadurski, da je svet sovražen, da vodstvo v njem prevzemajo samooklicani neodvisni varuhi v podobi pravosodja, nevladnih organizacij ipd. in seveda Putinova Rusija. Pri slednjem se močno razlikuje od Orbana, ki ne skriva simpatij do ruskega voditelja. Po mnenju Sadurskega pri ideološki motivaciji stranki ZIP niti ne gre toliko za spopad z ostanki komunistične elite na Poljskem, ampak predvsem za strah tradicionalno mislečega podeželja pred liberalno, globalno, multikulturno itd. miselnostjo urbane Poljske in, da, dejstvom, da podeželje ni bilo v enaki meri deležno sadov uvedbe tržnega gospodarstva.

Sadurski priznava, da se je Državljanska platforma pred porazom 2015 upehala, se omadeževala s korupcijskimi škandali in izgubila stik z volivci, zlasti na podeželju. Poleg tega po volilni zmagi ZIP ni le problematično posegel v sodstvo in pregazil političnih nasprotnikov, kjer je le mogel, ampak tudi z radodarno socialno politiko in zlasti s pogosto omenjenim univerzalnim otroškim dodatkom, brez katerega si marsikatera poljska družina več ne predstavlja življenja, dobro poskrbel za podeželje. Vse to je bilo mogoče zaradi ugodnega makroekonomskega položaja Poljske in gospodarstvu izredno naklonjene, lahko bi rekli celo liberalne ekonomske politike Jaroslawa Kaczynskega.

V Sloveniji Kaczynskega ne more biti, pogrešamo prave liberalce in reprezentativne opozicijske medije

Sadurski v vsem tem seveda vidi tipičnega populista, “delegirano demokracijo”, “plebiscitarno avtokracijo”. Avtor ne zanika, da Kaczynski seveda ima široko javno podporo, saj jo tudi potrebuje ter zato jo išče in spretno najde. Zanimivo pa je, da se Sadurski, čigar družina ni spadala med privržence opozicije, ne ukvarja z vprašanjem postkomunizma; morda tudi zato ne, ker ga je na Poljskem bistveno manj kot na Slovenskem, kjer je bila revolucija – kot je bilo že tolikokrat zapisano – avtohtona.

Kakor smo se prejšnji mesec v prispevku o Madžarski spraševali o naukih za Slovenijo, bi lahko tudi v zvezi s Poljsko rekli, da slovenskega Kaczynskega ne more biti – prav zaradi prej omenjene revolucionarne avtohtonosti. Poleg tega pri nas pogrešamo prave liberalce. In še: na Poljskem je tako v času, ko je bila na oblasti Državljanska platforma, kot sedaj, ko premočno vlada ZIP, opozicija razpolagala z reprezentativnimi mediji, česar pri nas ni.

Sadurskemu se na nekem mestu zapiše, da je Kaczynski obseden z menjavami ljudi, ker da meni, da se bodo s tem rešile vse težave starega sistema. Toda Slovenija je dober primer, da se s še tako evropsko zakonodajo prav tako ne da rešiti navlake starega sistema. Na koncu se torej pojavi vprašanje zrelosti družbe, da spremembe zares želi, tako sistemske kot kadrovske; te želje pa pri nas pravzaprav ni, vsaj ne pri večini.

Slovenija z zgodovinsko perspektivo v ocenjevanje kakovosti vladavine prava

Ta želja po spremembah pri večini Poljakov in manjšini Slovencev pa – kot je spet pokazala tudi razprava na zadnjem vrhu EU o finančnih sredstvih za obnovo po pandemiji – odpira težko vprašanje, do kod in kako, s tem pa tudi vprašanje vladavine prava. Premier Janez Janša se je sicer na vrhu postavil v bran Poljski in Madžarski, češ da morajo biti države članice tudi glede kriterija vladavine prava enako obravnavane in da pri reformah v postkomunističnih državah naletimo na ostanke prejšnjega sistema. Toda hkrati si ne moremo zatiskati oči pred dejstvom, da je način vladanja na Poljskem in Madžarskem problematičen.

Edina pot za – spet nekoliko posebno – Slovenijo je, da v ocenjevanje kakovosti vladavine prava na ravni Evropske zveze poskuša vgraditi tudi zgodovinsko perspektivo. Nima smisla zavreči videza socialno liberalne države, ki ga je tako uspešno – ob pomoči domačih medijev in civilne sfere – zgradila levica, pač pa je treba pokazati, da je za na prvi pogled čudovito fasado kar nekaj problemov: najmanj problem percepcije pristranosti sodstva in javnih medijev s strani populacije, ki je odklanjala in še odklanja prejšnji režim – to je tista glavna ločnica pri nas. V teh prizadevanjih morajo biti instrumenti EU za preverjanje stanja vladavine prava tudi orodje Janševe vlade, ne pa nekaj, kar naj bi vladi bilo v napoto. Veliko raje bi namreč videl, da takšen celosten in globlji pogled na vladavino prava uveljavi demokratičen desnosredinski politik, ne Orban ali Kaczynski.