Predlagam, da Slovenija Evropski zvezi (EZ) predlaga poenotenje predpisov o pravosodju in uvede enoten evropski pravosodni izpit. Slovenija naj postane vodilna na področju prava Evropske zveze (EZ), njenih prizadevanj za vladavino prava pa ji nihče ne bo mogel niti želel oporekati.
Ob ponovnem predsedovanju Slovenije Svetu EZ si morata predsednik države in slovenska vlada postaviti ambiciozen, vendar dosegljiv cilj. To je, da se pravosodje v vseh državah članicah EZ očisti, poenoti in harmonizira po istih načelih in standardih, ki bi veljali v celotnem civilizacijskem prostoru EZ. Zelo pomembno dejanje tega očiščenja je uresničitev standarda, da v državah članicah vsi sodniki, tožilci in odvetniki v dveh letih opravijo evropski pravosodni izpit.
Mimogrede, zdaj niti državnega pravosodnega izpita prenekateri nimajo, imajo pa potrdila o tem, da ga imajo. Ne dvomim tudi, da je podobna situacija še v marsikateri drugi članici EZ. Zato predlagam naslednje.
Država, ki tega ukrepa, to je pravosodnega izpita EZ, ne implementira, ni upravičena do nikakršnih sredstev iz skladov EZ ter posojil EIB in EBRD. Javne RTV-hiše vseh držav članic pa morajo obvezno, brez izmikanja, o tem izčrpno informirati javnost, tako strokovno kot splošno.
Vse članice EZ so del prava EZ, ki pa ga izvajalci večinoma ne poznajo, čeprav so ga prek sprejetih evropskih direktiv dolžni v praksi uvajati v domačo zakonodajo. Direktive pa so seveda osnovane na pravu, načelih in standardih EZ. Sodniki, tožilci in odvetniki so pogosto, to se vidi v praksi, na skrajno nizki stopnji znanja o tem. Ne poznajo sodb Sodišča Evropske zveze v Luksemburgu ne sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Enako tudi ne poznajo mednarodnih paktov in konvencij. Še hujši deficit vlada na področju uvajanja okoljskih standardov in direktiv EZ.
Evropski pravosodni izpit naj bo zahtevan, Komisija EZ pa naj zagotoviti denar tako za izobraževanje kot za njegovo izvedbo
Skratka, katastrofalno neznanje prevladuje vsepovsod. Celo na Ustavnem sodišču RS in Vrhovnem sodišču kot tudi na Upravnem sodišču, da o nižjih instancah v okviru različnih agencij in nadzornih institucij, kot so ARSO in številne druge agencije, niti ne govorimo. Predvsem pa se porazen deficit odraža na ljudeh, ki odločajo o človeških usodah, to je tistih, ki delijo pravico: odvetniki, sodniki in tožilci. Neznanje nikakor ni edini razlog za porazno stanje, je pa brez dvoma eden od vzrokov zanj, vendar se ga da učinkovito sanirati.
Da je predlog upravičen, priča tudi dejstvo, da je veliko sodb slovenskih sodišč v primeru pritožb razveljavljenih, tako na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu kot tudi na splošnem Sodišču EZ v Luksemburgu.
Komisija EZ mora v ta namen zagotoviti ustrezna sredstva – najprej za izobraževanje in nato za izvedbo pravosodnega izpita EZ. Upam, da bo tokrat Slovenija pri tem vodilna, čeprav je stanje prav v Sloveniji v pravosodju znotraj EZ verjetno najslabše, je najbolj zapacano ter sodstvo najbolj ustrahovano, da o skorumpiranosti niti ne govorimo. Vložena sredstva bodo prinesla tisočkraten multiplikativni učinek.
Pobuda za evropski pravosodni izpit ne bo rešila vsega, lahko pa pokaže pot k vladavini prava
To ni govorjenje na pamet, ampak iz videnja stvari, včasih čisto od blizu, v konkretnih postopkih – ob spremljanju sojenja v sodnih dvoranah na živih primerih, ki zadevajo tragične usode številnih ljudi, povzročene iz zlobe, politične pristranosti pa tudi iz neznanja. Ugotavljam celo, da na ustavni ravni zelo primanjkuje tovrstnega znanja.
Pobuda vsega ne bo rešila, je pa konkreten prispevek k začetku reševanja, prehod od filozofiranja o vladavini prava k dejanjem.
Trenutno je stanje zelo slabo. Celo tako daleč gre zadeva, da tudi prevodi evropskih direktiv niso avtentični.