Ob čedalje očitnejših dejstvih, da je dogajanje na stari celini ušlo izpod nadzora, je čas, da se naša vlada odloči in zavaruje ljudi. Večno prenašanje odgovornosti za neuspehe ali nevarnosti na druge in zanašanje na pomoč zavezništev sedaj ni več dovolj. Gotovo smo povezani močnejši in varnejši, a povezani moramo biti v skupnih vrednotah. Vse ostalo je že v naprej obsojeno na neuspeh.
Pred tremi leti, ko so do nas pricurljale grozljive novice o pokolih kristjanov v Siriji, se nikomur v Evropi ni zdelo vredno o tem resno razmisliti, kaj šele ukrepati. A opozorilo je bilo dovolj jasno, najavljalo je vojno proti krščanstvu. Za Evropo, ki si je utopično želela postati ateistična, s tem pa odprta za vse in vsakogar, je bilo to sporočilo nesprejemljivo. Zamižala je in se delala, da tega ne vidi – kot otrok, ki zamiži in si misli, da to, česar ne vidi, ne obstaja. Žal pa je med tem mižanjem v Evropo pljusknil islamistični val in odkril pravo naravo sovraštva, ki se je že dolgo redilo na tej stari celini.
Sovraštvo do kristjanov se v Evropo ni preneslo z begunskim valom, kot želijo nekateri prikazati. Kristjani smo v Evropi že dolgo osovraženi, begunci so bili samo dobro strateško uporabljeno orožje za prenos radikalnejših in pogumnejših sovražnih idej. Uporaba skrajnežev, to je ljudi, ki so v sebi tako ranjeni, da ljubezen zamenjajo za sovraštvo, je ena od taktik specialne vojne. O potrebi po razločevanju in usmerjanju pravih rešitev nam že dolgo govori papež Frančišek, a njegove besede pridejo v javnost cenzurirane in iztrgane iz konteksta.
Na katero stran se je torej postavila Slovenija? Na stran trdnih moralnih vrednot, za katerimi je lahko stati in ki so se skozi zgodovino človeštva dokazale kot edino jamstvo za preživetje človeka? Ali na stran diplomatskega konformizma, ko poskušamo vsem ugajati in se nikomur zameriti? Nekateri evropski politični voditelji že nekaj časa priznavajo, da so pristali na majavih tleh s tem, ko so dopustili, da se osnovne moralne vrednote poteptajo s stampedom globalizacije, vse-enosti, vse-enakosti, nespoštovanja življenja od spočetja do smrti in opuščanja naravnega prava.
Prav v to evropsko sliko razpadanja vrednot se zlije slovensko državno podpiranje parad ponosa, ki se jih očitno že tradicionalno udeležuje slovenska veleposlanica v Berlinu. Ne samo to, prejšnje leto je bila udeležba na tej paradi celo označena za največjo promocijo Slovenije v Berlinu. Tudi naš uradni odnos do Erdogana in dogajanja v Turčiji kaže na komformizem. Ali si nismo z nepotrebnim prehitrim sporočilom Erdoganu, da obsojamo poskus državnega prevrata, zaprli vrata za javno obsodbo poskusa uvedbe smrtne kazni v Turčiji? Ob tem v zraku obvisi vprašanje, kakšna je razlika med pietetnim in političnim obiskom ruskega predsednika in kaj natanko smo želeli svetu sporočiti s poudarjanjem narave obiska. Sankcije proti Rusiji, ki so kazen za teptanje človekovih pravic v Ukrajini, tako zlahka zaobidemo v luči gospodarskega interesa. A tudi to se nam bo kot bumerang vrnilo – vrednote, ki bi jih morali živeti kristjani, so namreč napadene ne le od islamskih skrajnežev, tudi od nas samih in našega pohlepa!
Pa še v razmislek – pred tremi leti so se nam zdeli pomori kristjanov nekje na vzhodu zelo daleč, zato politika ni pravočasno ukrepala. Po sestanku Sveta za nacionalno varnost je predsednik vlade Cerar ocenil, da stopnja ogroženosti Slovenije ostaja nizka. A glede na stopnjevano intenzivnost in frekvenco pojavljanja terorističnih napadov menim, da se na to oceno ne gre predolgo zanašati.
