Slovenija mora imeti jasno sporočilo

Parlamentarnim strankam v sredo ni uspelo doseči soglasja o vnosu fiskalnega pravila v ustavo. Ali naj zapišemo, da je bilo tako tudi pričakovano? Ne, v izredno težkih časih smo od opozicije pričakovali več odgovornosti. Skrb vzbujajoča je lahkotnost, s katero sedanja levica, potem ko se je otresla Pahorja, in sindikati (zlasti šolski je že podoben politični stranki) pristopata k temu vprašanju. Kaka Francija že lahko razmišlja o tem, ali bo fiskalno pravilo uvrstila v ustavo ali ne (sklepi Evropskega sveta zahtevajo, da se fiskalno pravilo sprejme na ustavni ali drugi temu ustrezni ravni). Država velikosti in vpliva, kakršna je Slovenija,  ki je pod Pahorjevim vodstvom sklenila strateško partnerstvo z Nemčijo, pa se mora naravnost truditi, da finančnim trgom in evropskim partnerjem poda najvišje možna zagotovila o svoji odločenosti za zdrave finance.

Treba je reči, da se tudi premier Janša v zadnjih mesecih ni posebej trudil, da ne bi z ničemer vznejevoljil opozicije in tako pripravil teren za večjo ko-operativnost opozicije, ki ji je seveda vsaka Janševa bodica dobrodošel izgovor za napad na vlado in za manj pripravljenosti za sodelovanje.

Pri vsem tem najbolj čudi, kako sta se slovenska politika in slovenska javnost sprijaznili s tem, da nas tudi že evropski tisk omenja skupaj z bolniki kot sta Grčija in Španija in s katerimi delimo malo dejanskih problemov. Naenkrat so boljši od nas Estonija, Slovaška, Češka, da o Poljski ne govorimo; celo podatki o pribitkih na hrvaške vrednostne papirje so – kakor so pisale Finance – za Slovenijo ne najbolj ugodni.

Če bomo v takšnem stanju res prisiljeni za zaprosilo za finančno pomoč iz EFSF ali ESM sklada, potem se bo to zgodilo predvsem zaradi napačnih – in glede NLB neodločnih – signalov, ki jih pošilja slovenska politika, saj se država lahko brez posebnih težav zadolžuje za sprotne obveznosti, dokler obrestne mere seveda ostajajo v normalnih okvirih. Predvsem opozicija bo morala prevzeti odgovornost za tak scenarij: a iz tujine, tudi iz pisarne kanclerke Merklove ne bodo seveda klicarili Zorana Jankovića, dr. Igorja Lukšiča ali Branimirja Štruklja, ampak bodo od svojega političnega somišljenika, premiera Janše, pričakovali inventivnih odgovorov tudi v situaciji, v kateri je opozicija skupno usodo države podredila svojim interesom.

Na padajoče bonitetne ocene in rastoče pribitke Slovenija še ni podala jasnega in odločnega odgovora. Nič ni pomembnejše v tem trenutku, kot da to stori nemudoma. Premier mora ravnati pragmatično in se nehati ukvarjati z opozicijo. Če ne gre s spremembo ustave, naj po hitrem postopku skozi parlament spravi zakon o fiskalnem pravilu. Predvsem pa naj z največjo hitrostjo pristopi k pokojninski reformi (glede slednje smo že ob nastopu vlade opozarjali, da bo Desus najšibkejši in najmanj zanesljiv člen) in reformi trga dela ter reševanju bank. Glede slednjega so potrebne hitre, radikalne rešitve.

V času, ko se Evropa na novo deli na sever in jug, in ko razmere v Romuniji, Srbiji in celo Madžarskem zbujajo dvom v globino demokratičnih reform v Vzhodni Evropi, je nujno, da si Slovenija zagotovi pravo mesto v Evropi. Če v teh razmerah res pride do padca vlade in morda krmilo prevzame levica, potem bi nas to najverjetneje res peljalo le na evropski Jugovzhod.  Včasih se ne morem znebiti vtisa, da bi se velik del levice s tem povsem zadovoljil.

Foto: Drugi svet