Slovenija, kdo (in kako) bo tebi vladal?

Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Do volitev je samo še mesec. Sredi poletja bomo imeli tako na razpolago pestro izbiro za kratkočasje v vse bolj vročih večerih: nogomet ali predvolilne debate? Glede na udeležbo na zadnjih volitvah (Evropske volitve in nedeljski referendum) bi lahko sklepali, da se bodo slovenski državljani množično odločali za brazilsko evforijo. Slovenski državljani so že velikokrat v zadnjih časih dokazali, da jih v bistvu dogajanje na političnem prizorišču ne gane kaj pretirano. Seveda, vsi so pripravljeni podpirati in razpihovati ideološke puhlice, žal pa je prava demokratična participacija iz volitev v volitve manjša. In pri tem ni opravičila. Ne glede na to, kako pokvarjena je politična kasta.

Volilni zakon in njegove posledice

Tudi na skorajšnjih državnozborskih volitvah lahko pričakujemo zelo nizko volilno udeležbo. Poletje in dopusti bodo sicer igrali svojo vlogo, a tudi v nevtralnem času bi udeležba ne bila na višku. Takšno je pač danes vzdušje v Sloveniji. Gre torej za dva faktorja: drug drugega dopolnjujeta, a hkrati drug drugemu ne moreta biti v opravičilo. O apatičnosti slovenskih volivcev smo že spregovorili, drugi ključ je seveda zmeda na strankarskem prizorišču. Če je desni pol oblikovan že dalj časa, pa se na levici iz volitev v volitve pojavljajo nove stranke z novimi obljubami, ki se potem po hitrem postopku razblinjajo. To je bil Zares, to je bila Pozitivna Slovenija in take pojave imamo še danes: celo več je takih strank, ki bi rade prevzele vodilni položaj. Izstopata seveda Igor Šoltes in Miro Cerar (uradno se Cerar ne opredeljuje ne za levico ne za desnico), tukaj je po novem tudi dvojček SD in Desus, ki sta podpisala predvolilni dogovor o novem Socialdemokratskem bloku. Razdrobljenost se bo najbrž v naslednjih tednih kristalizirala okoli imena vodilne stranke na levici, ki danes še ne izstopa tako izrazito.

Ob vsem tem pa je v Sloveniji še ena težava: volilni zakon. Gre za čisti proporcionalni sistem z vstopnim pragom 4 %. Kaj to prinaša Sloveniji? V prvi vrsti gre za nezmožnost sestavljanja vlad. Slovenija je, po zadnjih nekaj parlamentarnih volitvah sodeč, razdeljena približno na pol: levi in desni pol sta si bolj ali manj izenačena. Ker je ta podoba do potankosti preslikana tudi v parlamentu, smo priča neobvladljivemu stanju, ki je veliko pripomoglo k padcu zadnjih treh vlad. Manjše stranke v tem kontekstu pridobivajo funkcijo jezičkov na tehtnici in to vlogo tudi pridno izkoriščajo: sinonim tega je Desus. Slovenija bi dejansko potrebovala tak volilni sistem, ki omogoča trdnejšo vlado. In to posebej v trenutkih krize, ki jo Slovenija preživlja že več let. Slovenija si ne more privoščiti stagnacije, ker je njen gospodarski položaj že dalj časa na meji vzdržnosti. Za Slovenijo torej ni dovolj samo vlada s polnimi pooblastili, ampak predvsem vlada, ki lahko opravlja svoje delo in ji ne grozi razpad ob vsakem napovedanem ukrepu.

Bruselj že, a potrebujemo tudi odločno Ljubljano

Marsikdo bo lahko rekel, da Ljubljani itak diktirajo gospodarsko in druge pomembne politike iz Bruslja. To drži, ampak večkrat je ta zunanji nadzor pravo olajšanje, ne glede na to, kakšno mnenje ima vsakdo izmed nas o Bruslju. Brez pritiska Evropske komisije bi še danes bila vsa škoda bančnih kreditov bolj ali manj neznanka. Stresne teste so opravile tuje agencije in to na pobudo (ali bolje rečeno, na zahtevo) Evropske komisije. To pa ni dovolj, ker je najpogosteje proces tak, da je treba navodila in “nasvete” iz Bruslja implementirati. In za to je potrebna vlada, ki lahko dela. Vzemimo nekaj primerov. Evropska komisija je nedavno v “semestrskih priporočilih” Sloveniji naročila nekaj zelo konkretnih stvari. Zmanjšanje javnega primanjkljaja je najpomembnejša stvar, a jo za trenutek pustimo ob strani, ker gre za temo, o kateri slovenska javnost že vseskozi govori.

Zaustaviti sem se hotel pri nekaterih bolj “podrobnih” delih priporočil. Recimo, nova pokojninska reforma, ki jo omenja Evropska komisija. Slovenija bi morala po besedah Bruslja pripraviti nov pokojninski zakon, ki naj upokojitveno starost določa premično, v skladu s pričakovano rastjo življenjske dobe. V sedanjem političnem ozračju bi tak tip reforme bil težko dosegljiv prav zaradi odločilnega glasu, ki ga je v zadnjem obdobju imel Desus. Drugo priporočilo govori tudi o tem, da bi morala Slovenija doseči socialni sporazum, po katerem naj gibanje plač podpirajo konkurenčnost, domače povpraševanje in ustvarjanje delovnih mest. Tak načrt bi morala Slovenija oblikovati že v letošnjem letu: ob dejstvu, da trenutno Slovenija vlade sploh nima, pa je tudi za ta ukrep potrebna vlada s trdno večino, ki ne bo talka izsiljevanj, in ki bo lahko tako mirno vodila dialog s socialnimi partnerji. Pa še ena podrobnost: do konca letošnjega leta bi morala Slovenija opraviti celovit pregled izdatkov na področju zdravstva. To je eden od najbolj občutljivih resorjev v Sloveniji in eden od tistih, v katerega sta se korupcija in klientelizem najbolj izrazito zažrla. Dovolj je vpogled v številne preiskave, ki jih je nacionalni preiskovalni urad začel v tem sektorju, in ugotovitev, da sta kar dva ministra za zdravstvo v zadnjih mesecih odstopila zaradi nezmožnosti izvajanja reform.

Ti argumenti bi morali biti dovolj tehtni za razumevanje nujnosti spremembe volilnega zakona. Žal pa bodo še ene volitve po starem sistemu. In torej: po volitvah bo Slovenija najbrž ponovno v takem stanju, ko ne bo osnovnih pogojev za sestavo trdne vlade. Pač, vrnitev v preteklost.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.