Transparentnost in koherentnost sta besedi, ki sta v Sloveniji zelo pogosto zlorabljeni. Pravzaprav ju vsakdo že uporablja, kakor mu je ljubo. Vsakdo jima da različen pomen oziroma se nanju sklicuje, ko je zanj to koristno, in ju spregleda (ali ju reinterpretira), ko se ne sklada več s trenutnimi interesi ali okoliščinami. V zvezi s tem lahko samo v zadnjem obdobju najdemo več primerov pomanjkanja klene in koherentne slovenske drže. Gre nekako v slogu: eno govorimo, drugo delamo. Pa Bog pomagaj, če se dejanja in besede ne skladajo.
Primer slaba banka
Primer slaba banka: prvi primer, ki ga predstavljamo, je delovanje slabe banke oz. Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Gre za tisti organizem, ki bi moral najbolj odločno pripomoči k rešitvi hude bančne krize v Sloveniji. Po objavi rezultatov stresnih testov (12. december lani) je začel delati s polno paro. DUTB je z državno garancijo izdala obveznice v višini 1,6 milijarde evrov. NLB in NKBM sta prenesli na slabo banko slabe terjatve in zato doslej prejeli 711 milijonov evrov (NLB) in 422 milijonov evrov (NKBM) v protivrednosti obveznic. Pri tem je treba pojasniti nekaj stvari: DUTB je v državni lasti. Obe banki, ki sta že izvedli prenos slabih terjatev, sta dejansko tudi v celoti v državni lasti. Transparentnost bi narekovala, da se terjatve, ki so bile prenesene na DUTB, javno objavijo. Ne samo imena dolžnikov, ampak tudi vrednost vsake posamezne terjatve. Da bodo vrednosti vsake posamezne terjatve ostale zakrite, je jasno že dalj časa. To so na državnih bankah in državnem DUTB govorili že od začetka. Ob tem pa so pri DUTB tudi zatrjevali, da bodo javno objavili vsaj imena dolžnikov, katerih terjatve so bile prenesene. To bi morali storiti na tiskovni konferenci prejšnjo sredo. Ampak, že spet, nič! Problem naj bi tokrat bil zakon, ki ureja bančništvo in ki določa zaupnost podatkov za delniške družbe. Da bi se izognili neprijetnim tveganjem, so se na DUTB tako odločili, da ne bodo do nadaljnjega razkrivali ničesar. Transparentnost in koherentnost, pač!
Primer Gašpar Gašpar Mišič
Primer Gašpar Gašpar Mišič: Gašparja Gašparja Mišiča je policija “ulovila” v vinjenem stanju za volanom. Gre za vidnega politika in menedžerja, ki je bil nedavno še državni sekretar pri predsedstvu vlade in je danes predsednik uprave Luke Koper. Zaradi tega bi morala imeti vožnja v vinjenem stanju logične posledice: Mišič bi moral takoj odstopiti z najvišjega stolčka v Luki Koper, ki je ne samo ena od najpomembnejših gospodarskih realnosti v državi, ampak tudi v večinski državni lasti. V tem primeru so etične norme še toliko strožje. Sploh pa bi v Mišičevem primeru morale veljati stroge etnične norme zaradi njegove preteklosti v samem vrhu slovenske vlade. Pa to še ni bilo vse: Mišič se je očitno policistom ob izvajanju alkotesta upiral, tako da so ga prijavili tudi zaradi kaljenja javnega reda. Kaj se je zgodilo po razkritju vožnje pod vplivom alkohola? Prvi človek Luke Koper je pred mediji iskal izgovore: najprej tega, da je napihal občutno preveč zaradi močnih zdravil, ki jih jemlje. Le malo zatem je pred kamerami še dejal, da je bilo njegovo psihofizično stanje primerno za vožnjo ter da bi v primeru, ko bi občutil, da vožnja ne bi bila varna, ne bi sedel za volan. Smešno! Le nekaj dni po neljubem dogodku je nadzorni svet Luke Koper odločal o morebitni odstavitvi Mišiča. A glej ga, zlomka, ko je na vrsto prišla ta točka dnevnega reda, so nekateri od nadzornikov zapustili sejo in sklepčnosti ni bilo več. Mišič pa je ohranil svoje mesto. Tudi v tem primeru sta torej “zmagali” koherentnost in transparentnost.
Primer Tina Komel
Primer Tina Komel: Pozdravni nagovor ministrice Tine Komel na Dnevu emigranta v Čedadu je postal malodane “casus belli”, predvsem po seji državnozborske komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Dobršen del javnosti (tudi in predvsem znotraj naše manjšine) je “škandal” ob ministričinem nastopu poskušal močno relativizirati, češ da gre za potrato časa. Le malokdo si je upal zadevo vseeno problematizirati. Ministričin pozdrav (v katerem je bila italijanščina veliko bolj prisotna, to je dejstvo) kaže na širšo problematiko, o kateri si Slovenija še ni razčistila pojmov: zakaj slovenski jezik v takih primerih nima enakega dostojanstva kot drugi jeziki? To vprašanje gre mimo samega nastopa ministrice Komelove v Čedadu in ga je potrebno postaviti številnim slovenskim javnim funkcionarjem (tudi na najvišji ravni), ki v duhu “modernega” multikulturalizma radi kažejo, kako dobri poligloti so. Če minister slovenske vlade, ki predstavlja celotno slovensko državo, nastopi na prireditvi, ki jo v sosednji državi organizira slovenska narodna skupnost, ne bi smelo biti dvomov o tem, v katerem jeziku bo nastopil. Gre za vprašanje koherentnosti pri razumevanju pomena narodnostne tematike. Žal postane čaščenje in slavljenje pisatelja Borisa Pahorja in njegove narodne pokončnosti, ki poteka vzporedno ob takih primerih, čista dvoličnost. Ljubljana pa očitno dokazuje, da ne razume bistva manjšinskih skupnosti v sosednih državah in po svetu. Žal.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
Foto: Flickr
