Mojstru “operacije Cimos” je treba čestitati: fantje so vse skupaj izvedli profesionalno, v tranzicijskem slogu. Najprej predstava za javnost kot pogodba o prodaji. Nato se je dramaturški lok napel: februarja hud zaplet, ki se je na vrhuncu razpletel v nekakšnem umiku, a le začasnem, taktičnem, čemur je sledila nagla, med prvomajske praznike skrita transakcija, in če se ne zgodi ravno čudež, bo sredi maja Cimosova skupščina potrdila prodajo italijanskemu kupcu.
Če bi celotno sago o prodaji Cimosa, ki jo je marca letos za portal+ zelo podrobno in po moji oceni tudi vsebinsko korektno in pošteno pokomentiral Marko Golob (vir), nekaj dni pred njim pa je svoje misli glede tega koprskega podjetja razgrnil še Bine Kordež (vir), gledali skozi kritično oko preiskovalnega novinarstva, potem bi se ustavili predvsem pri kupcu in ceni. Glede prodajalcev je namreč bolj ali manj vse jasno: ponovno imamo opravka s primerom slabega upravljanja državnega premoženja, kar je Cimos pripeljalo skoraj do stečaja. Njegov največji lastnik je danes “slaba banka” s skoraj 50 % deležem, nekaj manj kot 25 % ga ima Slovenski državni holding, ostalo lastništvo je v rokah večinoma še vedno državnih bank, predvsem NLB in Gorenjske banke. Glavno besedo pri prodaji je imela DUTB, kjer so oktobra lani tudi objavili, da so njen glavni izvršni direktor Imre Balogh, tedanja v.d. predsednica uprave SDH Lidia Glavina in drugi lastniki Cimosa z glavnim izvršnim direktorjem TCH Cogeme Ginom Bertijem podpisali kupoprodajno pogodbo za prodajo Cimosa, ter da bo vrednost celotne transakcije znašala 110 milijonov evrov (vir). V izjavi za medije so tudi zapisali, da bo posel predvidoma zaključen v prvem četrtletju leta 2017, Gino Berti pa je dodal, da bo po zaključku transakcije TCH Cogeme nemudoma zagotovil Cimosu 20 milijonov evrov svežega kapitala za nove naložbe, modernizacijo in zaključek prestrukturiranja (beri: odpuščanja).
Vir: Portal plus
