Slovenci, narod za izredne razmere

V zadnjih dneh se je ponovno pokazalo, kot že sto in stokrat, da smo Slovenci najboljši, ko gre za pomoč v hudi sili. To je del identitete našega naroda. Ko pride umirjen mož z brki (beri Srečko Šestan) pred kamere in pove, da smo na robu katastrofe, vemo, da bo na koncu vse v redu. Če nam kateri od drugih sistemov morda ne deluje najbolje, je sistem zaščite in reševanja tisto, kar nam lahko zavida preostali svet.

Slovenci smo v vsak malo večji kraj postavili hiško, vanjo znosili opremo in orodje, zbrali denar za vozilo in se prostovoljno odrekli času, da smo se naučili reševati ljudi in premoženje. Tem hiškam danes rečemo gasilski domovi, v njih je v veliki meri odlična oprema, še bolj pomembno pa – vrhunsko usposobljeni in predani prostovoljci, ki v nesreči delujejo kot izurjen kolektiv. In ljudje so videli, kaj pomeni imeti v vasi dobre gasilce, ko je namesto cele vasi pogorel le del ene strehe. In to ljudje tudi finančno cenijo. Ali to izvira iz zgodovine našega naroda?

Najbrž bi s poglobljeno raziskavo prišli do ugotovitev, da smo se vedno morali znajti sami, ali kaj podobnega. Meni pride na misel »begunska gimnazija«, o kateri sem na nekem dogodku slišal pred časom. Slovenski begunci pred komunizmom so v begunskih taboriščih v Avstriji v maju in juniju 1945 v enem mesecu organizirali delovanje gimnazije. Angleška uprava je izobraževanje ocenila kot kvalitetno in po zaključku so se lahko dijaki vpisali na katerokoli fakulteto. Si predstavljate, koliko dela bi bilo z ustanovitvijo gimnazije danes? Pa to niti ni bil edini dosežek slovenskih beguncev v tistem času, niti kasneje. Če pomislimo, da so v težkih razmerah v Argentini, ZDA, Kanadi in drugje gradili močne skupnosti, s svojimi prostori, programi, ki živijo še danes, vemo, da smo Slovenci rojeni za zahtevne razmere.

Nazaj k poplavam. Naši sistemi so napovedali nevarnost, gasilci in civilna zaščita so bili v pripravljenosti. Preden se je karkoli zgodilo, so bili ljudje že na nogah in čakali. Vse nas je presenetil obseg, sploh na območjih, kjer se takih poplav ne spominjamo. Gasilci in drugi akterji civilne zaščite so vedeli, kaj je treba narediti. Predvidevam, da niso brali državnega načrta za delovanje v takem primeru, se pa lahko država nanje zanese, da bodo intuitivno preprosto iznajdljivi in učinkoviti. Vsak v sistemu zna nekaj – veliko se jih je moralo izkazati tudi na področju vodenja in ukazovanja.

Na teren je hitro prišel minister za obrambo, ki je ubranil čast vlade. Z dopusta se je vrnil tudi predsednik vlade, ki je na sebi lasten način pomiril vsaj del državljanov. Na terenu so bili predsednica države, nadškofa, predsednica Evropske komisije, opozicija. Njihova glavna naloga v takih razmerah je pokazati ljudem, da niso sami. Sicer pa jim premetavanja blata tudi ne bomo zamerili. Pri naših humanitarnih organizacijah včasih izgleda, da imajo ključno besedo za SMS darovanje registrirano že kar kakšen dan pred ujmo (čeprav temu ni tako). Tudi humanitarne organizacije so del sistema, ki točno ve, kaj in kako. Sezname stvari, ki se jih zbira, situacije, na katere je treba biti pozoren, vse izgleda naštudirano že vnaprej.

Ne smemo mimo operativnih županov, ki si s hitro in učinkovito reakcijo na terenu zaslužijo pohvalo. Ker nekdo mora tudi organizirati, voditi in odločiti. In to ljudem na terenu da vsaj minimalen občutek varnosti. Tu je še vojska – naša – Slovenska vojska, ki so je ljudje veseli. Potem so tu še društva, pa podjetniki, zdravstveno osebje, tujina. Vse se poklopi kot sestavljanka. Podjetnik, ki je izdelal most v eni noči – brez zagotovil o plačilu, brez zagotovila, da ne bodo mostu, takoj ko popravijo starega, preprosto pozabili, brez zagotovila, da ga ne bo nekdo, ki mu bo na njem spodrsnilo, tožil – podjetnik je s svojo ekipo preprosto naredil tisto, kar je bilo treba. In to je neverjetno. Ko pride do krize, slovenski narod deluje kot dobro utečen stroj. Vsak ve, kje mu je mesto, kaj mora delati, kje lahko pomaga.

Operativnost. Prostovoljna solidarnost. Pomoč najranljivejšim. Stopiti skupaj. Kako čudovito je gledati ta stroj v akciji. O odzivih na krizo na Twitterju, pa o dvojnih vatlih medijev, pa še o čem bi lahko pisal še dolge odstavke. A čemu bi zamazal nekaj najlepšega, kar naš narod premore? Hiter, učinkovit odziv na stisko sočloveka. Slava takemu narodu!