Slehernikova velika noč

Foto: Grega Sulejmanovič
Foto: Grega Sulejmanovič

Za nami je, najsi verujemo v Kristusa ali ne, velikonočno praznovanje oz. velikonočni podaljšani vikend. Zgoščena drama dogodkov, ki so v nekem smislu prototip vsega, kar se dogaja v izkušnji slehernega človeka in sleherne generacije ljudi. Dogodki velikega četrtka, velikega petka, velike sobote, velikonočne nedelje in velikonočnega ponedeljka so skozi stoletja navdihovali številne ljudi. Slikarje, glasbenike, pisatelje, pesnike in zlasti ljudi, katerim je doživljanje teh praznikov v srcih dajalo moč in pogum za uravnavanje kompasa lastnega življenja. Tudi danes ni nič drugače: za ene je obhajanje velikonočnega tridnevja globoka verska izkušnja, vsem pa je podarjen en dela prost dan.

Da vera ni človeku nekaj tujega, od zunaj vsiljenega, lahko ugotovimo, če na velikonočne praznike pogledamo z eksistencialnega vidika. S tem jim nikakor nočemo zmanjšati ali odvzeti verske razsežnosti, ampak jih približati tistim, ki jih živijo dvodimenzionalno, torej brez dimenzije presežnega. Kaj lahko v izkušnji slehernega človeškega bivanja pomenijo dnevi, ki so za nami?

Od (velikega) četrtka do (velikonočnega) ponedeljka

Veliki četrtek pripoveduje o intimi človeških skupnosti. Vsak izmed nas ima krog prijateljev, znancev. Imamo družine, znotraj katerih ustvarjamo intimo doma. V človeških skupnostih, s katerimi smo notranje povezani in jim pripadamo, so pravila sobivanja drugačna kot sicer. Ljudje smo z družinskimi člani in prijatelji (bolj) zaupljivi, upamo si pokazati svojo ranljivost, skupaj preživljamo lepe trenutke, se veselimo in nazdravimo uspehom drug drugega, uživamo v skupnem preživljanju trenutkov prostega časa, ob posebnih priložnostih pokažemo dragocenost svojih bližnjih z obdarovanjem … Zadnja večerja je manifestacija intime in globine številnih človeških skupnosti. Obstaja „naš“ svet in obstaja svet, v katerega sicer vstopamo, a se nato vedno vračamo – domov.

Veliki petek je prototip izkušnje trpljenja, neuspehov, osamljenosti. Nikomur izmed človeških otrok ta izkušnja ni tuja, vsak se prej ali slej sreča z njo. Ne samo enkrat, navadno večkrat. Obrazi trpljenja so različni: izguba življenjskega poguma, izguba službe, bolezen, revščina, ločitev, izguba smisla, križ osamljenosti in nerazumljenosti, izguba ljubljene osebe … Scenariji trpljenja sredi vsakdanjosti so na las podobni dogodkom pasijona. V trenutkih najhujše stiske se prijatelji, pogosto tudi naši bližnji, razbežijo. Eni te zatajijo, drugi izdajo, tretjim je nerodno, četrti se delajo, kot da ni nič, pete je sram, da te poznajo, šesti ne vedo, kam s seboj, sedmi nimajo poguma, da bi pristopili in ti stali ob strani. V srcih vseh se dogaja drama. Na veliki petek ostane človek sam. Sam z zevajočim breznom vprašanj: Zakaj jaz? Zakaj ponovno? Kako bom zmogel? Morda se najde nekaj posameznikov, kot v Kristusovem primeru, ki ne odidejo. Trpeči človek se sprašuje, kje je intima in podpora skupnosti, ki ji je mogoče še prejšnji dan pripadal in v njej občutil varnost. Veliki petek je čas spoznanja, čas, ko se na mizo polagajo odprte karte. Čas, ko ugotovim, iz kakšnega testa sem jaz sam, in hkrati vidim, koliko v resnici pomenim ljudem, s katerimi delim, in ki delijo pot mojega življenja.

Po vsakem velikem pretresu pride čas zatišja, čas velike sobote. Človek, ki je šel skozi osebno kalvarijo, pristane na dnu. Ob srečanju s seboj in s svojo nebogljenostjo razmišlja, kaj je še ostalo od njega. Skozi glavo mu rojijo vprašanja: Bom še lahko „hodil“? Si bom še upal pogledati ljudem v oči? Imam moč za nov začetek? Se lahko, notranje mrtev, prebudim v novo življenje? Bom spet kdaj občutil radost življenja ali bo svet za vedno ostal brez kontrastov? Kdo ali kaj me lahko obudi nazaj v življenje? V dnevu in dneh po zlomu se govorice poležejo, vsak sam celi rane, ki jih je srcu prizadejal veliki petek. Prijatelji razmišljajo, zakaj so v trenutku trpljenja ravnali, kot so, in se sprašujejo, kako ravnati sedaj, ko je najhujše mimo.

Nato nastopi velika noč, nedelja, praznik. Čas vstajenja! Če me ni veliki petek zlomil do konca, potem vstanem. Vstanem v novo življenje. Bil sem na tleh, potolčen, sedaj spet stojim. Sam. Zelo drugačen, prenovljen, zaznamovan z ranami in spoznanji velikega petka, vendar zmagovit. Svoboden. Izkušnja osebnega vstajenja je dragocena. Človek pride do spoznanja, da je mogoče. Življenje se ne konča v velikem petku. To je dragoceno spoznanje za mogoče nove trenutke preizkušenj, ki me čakajo na poti. Vstati pomeni tudi odpustiti tistim, ki na moj veliki petek niso vedeli, kaj bi s seboj, tistim, ki so odšli, tistim, ki me niso hoteli prepoznati ali niso bili dovolj močni, da bi mi stali ob strani. Odpustiti zmorem samo zato, ker sem v jutru svojega vstajenja svoboden, ker v srcu ni več prostora za zagrenjenost, razočaranje, maščevalnost, obsojanje drugih. Čas vstajenja odpira človeka v nove razsežnosti bivanja. Številnim izkušnja osebnega velikega petka prebudi vprašanja o Bogu. Sem bil res sam tako močan, da sem vstal? Od koga sem dobil moč, da sem šel čez to preizkušnjo? Kdo je hotel, da še živim? Je mogoče, da je tudi moje ime izpisano na Njegovih dlaneh? Po preizkušnji trpljenja postane človek z Bogom „na ti“, kot starozavezni Job: Prej sem te poznal iz pripovedovanja, sedaj pa so te videle moje oči … (prim. Job 42,5).

Nato pride ponedeljek. Velikonočni ponedeljek. Ponedeljek pomeni vrnitev v vsakdanjost. Ponovno greš na pot, v areno življenja – vendar z drugimi ljudmi. Kot vstali Jezus, ki se je na poti v Emavs sam pridružil neznancema in ju povabil v gostišče ob poti. Nekateri drugi, novi ljudje, so pripravljeni sesti s teboj za skupno mizo, v lomljenju kruha te „prepoznajo“ kot preizkušenega, zaupanja vrednega človeka, s katerim želijo deliti pot življenja. Res pa je, da si ti povabljen, da narediš prvi korak, se jim pridružiš na poti in jih povabiš za skupno mizo. Tako je ravnal vstali Kristus. Glas o tem, da si še vedno živ, se nato hitro razširi. Kmalu ga slišijo tudi tisti, s katerimi si sedel za mizo na veliki četrtek. Z nekaterimi se ponovno srečaš, številnih drugih, ki so bili nekoč ob tebi, ni več. Poti življenja so se dokončno razcepile. Obžaluješ, da jih ni več? Niti ne, kajti kar je bilo resničnega v odnosih, je ostalo, fasade pa ti niso več tako pomembne, kot so bile morda nekoč. Izkušnja osebne velike noči je osvobajajoča tudi v odnosu do vprašanja, ki ljudem tolikokrat preprečuje slediti sebi, češ, kaj si bodo mislili drugi.

Dobrodošli v drugačni vsakdanjosti

Kolikokrat smo v osebnem življenju že prehodili pot teh petih dni? Koliko časa je ta pot trajala? Mesec, leto, nekaj let? Čas niti ni tako pomemben, bolj pomembno je, da smo zdaj (spet) tu, živi, v vsakdanjosti, na katero gledamo z drugačnimi očmi. Zaznamovani s spoznanjem, da je rojstvo v novo življenje močnejše od smrti!

Sem,
ker sem bil,
in vsakdo
me bo mogel
pozabiti.
In vendar
moram reči:
sem
in bil sem
in bom,
in zato sem več
od pozabljenja,
neizmerno več
od zanikanja,
neskončno več
od niča.

Vse je večno,
kar nastane,
rojstvo je
močnejše od smrti,
vztrajnejše
od obupa in samote,
silnejše od
hrupa in greha,
slovesnejše
od zavrženosti.

Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.

Amen.

(Edvard Kocbek, Molitev)