Dogajanje v zadnjih letih v naši domovini, tako na političnem, ekonomskem, socialnem, sodnem kot na medijskem, kulturnem in izobraževalnem področju kaže sliko velike zmedenosti. Razpršene ideje, kratkoročne rešitve in menjave ravno vzpostavljenih strategij so znamenje nekega globokega antagonizma, ki je vraščen, tako se zdi, v samo jedro slovenske družbe. Zaskrbljujoča je zlasti mimobežnost razumevanja vzrokov, ki so pripeljali v to stanje. Na primer: velika večina ljudi čuti, da bi morala protestirati, a cilji, proti komu ali proti čemu protestirati, so tako razpršeni, da dobi človek včasih vtis, da bi protestniki najraje protestirali proti drugim – protestnikom. Del družbe je prepričan, da je potrebno rešiti vprašanja iz preteklosti, ki visijo kot Damoklejev meč nad vsakim korakom ali potezo, drugi del trdi, da se s preteklostjo noče ukvarjati, čeprav se vseskozi hrani na segmentu njene ikonografije.
Če se nekoliko ogradimo od trenutnega dogajanja, lahko ugotovimo, da slovenski družbi kronično primanjkuje skupnih imenovalcev. Če pomislimo na ulomke in matematiko ter hkrati zaupamo etimologiji, potem je skupni imenovalec v družbeni razsežnosti nekaj, kar „skupaj imenuje“, daje ime, identiteto, ponudi nek celosten, obče veljaven okvir za presojo, ter definira, „imenuje“ razpršenost vsega, kar je nad ulomkovo črto. Hkrati vse posamično umešča na pravo mesto. Skupni imenovalec torej vzpostavlja logični red, ponuja gotovost, neti zaupanje, daje varnost.
Na vseh področjih življenja, kjer ljudje želimo ali se odločimo graditi skupnost, potrebujemo skupne imenovalce. V družini morajo obstajati nekatere vrednote, kot so medsebojna solidarnost, ljubezen, zaveza „držati skupaj“, pripravljenost za poslušanje in sprejemanje drugačnosti, če želimo, da se v posameznih članih, tako starših kot otrocih, oblikuje zavest pripadnosti. Skupne vrednote, v katere člani družine verjamejo ne glede na vse, vzbujajo v njih občutek povezanosti, pripadnosti in zavesti, da je družina nekaj, kar jim daje humus za prešernost in nesluten individualni razvoj. Za vsakega družinskega člana je po drugi strani velik izziv in naloga, da vrednote družine tako močno ponotranji, da se bo v svojem domu ob svojih najbližjih res počutil – doma. Brez ponotranjenih vrednot je vse, kar se v družini dogaja ali „zahteva“, hitro predmet prerekanj ter dokazovanja lastne moči in iznajdljivosti. Brez jasnega in v dušo zavezujočega skupnega imenovalca družina preprosto razpade, ljudje se razbežijo, vsak išče svojo pot skozi labirinte življenja. Navadno z grenkim priokusom razočaranosti, prizadetosti, prikrajšanosti, prevaranosti.
Tudi v naši državi, ki se je oblikovala na podlagi začetnega konsenza številnih posameznikov, ki so v ključnem trenutku začutili pomembnost svoje vloge in svojega poslanstva v prelomni točki zgodovine ter soustvarili državo, ni drugače. Brez skupnega imenovalca določenih vrednot, ki zavezujejo vse in narekujejo ravnanja, odločitve in izbire na ravni skupnosti, je skupnost, državo, nemogoče vzpostaviti oziroma jo ohranjati v rasti in razvoju. Govorim o vrednotah, kot so domovinska pripadnost, identifikacija z zgodovino naroda, identifikacija s simboli države, lojalnost, bratoljubje, ponos na svojo domovino, učenje sobivanja z drugačnostjo … Ključna težava naše domovine je, da njeni državljani v tej točki ne najdemo in ne najdemo – tako se včasih zdi – niti minimalnih skupnih imenovalcev. Kar je za ene pozitivno, je za druge negativno, in narobe. Kar se zdi enim pomembno, je za množico drugih nesmiselno. Kar eni zagovarjajo, drugi smešijo. Težko je najti kakšno področje, razen športa seveda, da bi bili vsi za določeno rešitev, medtem ko lahko brez težav naštejemo številne vitalne dele družbe, na katerih stojimo na skoraj diametralno nasprotnih polih.
Ni težko ugotoviti, da vodi tako stanje v družbeno ohromelost, v blokado, v pat položaj, ki onemogoča kakršenkoli (resen) napredek. Najbolj akutno se to vidi v politiki, od koder se logika blokade posledično širi na številna druga področja. Na koncu smo ljudje, posamezniki, s svojimi drobnimi usodami. Tudi od tod izvira malodušje, občutek nemoči, apatičnost in ujetost v neki začaran krog, ki številnimi ljudem jemlje voljo in smisel, da bi storili karkoli več od nujnega.
Kaj torej storiti proti tej ohromelosti, kako vzpostaviti skupni imenovalec vrednot in kako sprožiti proces notranje identifikacije v posameznikih, ki tvorimo to skupnost? Kako načenjati pogovor o slovenski državi in naši vlogi pri njeni rasti? Kako posvetiti v procesu vzgoje in izobraževanja več pozornosti domoljubju in procesom, ki so pripeljali do lastne države? Bi sprememba ali korekcija volilnega sistema lahko pripomogla k večji identifikaciji s skupnostjo? Kako spodbuditi ljudi, ki bodo res lahko zgled, ker še niso „okuženi“ z balastom vladanja (zaradi neverodostojnosti, korupcije, slabega vodenja, obsodb, etično spornih potez), da se odločijo za vstop v areno javnega?
Zdi se, da je gora tako visoka, da jo je nemogoče preplezati in da je ukvarjanje s to temo podobno boju z mlini na veter. Pa vendar, vsakega problema se je potrebno nekje lotiti, če ga želimo rešiti.
Kaj torej storiti za vzpostavitev skupnih imenovalcev slovenske družbe?
Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si
Foto: stopinje.si