Skrivnostno podzemlje II.

riesePrispevek je nadaljevanje objave na povezavi.

Podzemni kompleks Riese

In četudi »zlati vlak« ostane neodkrita trofeja mnogih iskalcev, to ne bo za dolgo časa zmanjšalo zanimanja za Doljno Šlezijo, še zlasti zaradi Sovjih gora, ki prav tako ponujajo stotero zanimivosti. Stvari, ki obiskovalce tistih krajev pritegnejo, so med drugim prekrasne naravne znamenitosti in številni gradovi, pa tudi drugi arhitekturni in kulturni biseri. Tam je pokrajina zares slikovito in umetelno ozaljšana s čopičem narave in človeške omike minulih stoletij. Številne obiskovalce pa namesto zunanjih znamenitosti privlačijo stvari, ki jih v sebi hranijo globine te dežele. V času 2. svetovne vojne so Nemci zaradi bombnih napadov zavezniških letal del proizvodnje orožja in znanstvene raziskave s tega področja, prenesli v podzemlje. V ta namen so si izbrali prav Sovje gore in se nemudoma ter z velikansko vnemo lotili obsežnih izkopavanj, pa tudi gradnje podzemnih betonskih objektov, ki so naposled prerasli v pravcato, kilometre dolgo »pajčevino«, nekakšen blodnjak tunelov in dvoran, ki pa nikdar ni bil dokončan, čemur je botroval nemški poraz v zadnji svetovni vojni. Kompleks je nosil ime Riese, kar pomeni »velikan« in gre po vsej verjetnosti za najsmelejši projekt te vrste, pa ne le v času že omenjene svetovne vojne, ampak tudi na splošno v celotni zgodovini vojskovanja. Objekte so v pošastnih razmerah gradili taboriščniki, ki so jih privedli tudi iz bližnjega koncentracijskega taborišča Gross Rosen in zanje ob deloviščih postavili barake. In ker je bil projekt nadvse tajen in so po vojni mnogo uporabnih predmetov zaplenili Sovjeti, ali pa so jih pokradli domačini iz okoliških vasi, nemški arhivi pa še naprej ostajajo nedostopni, je mogoče o resničnem pomenu teh betonskih struktur le sklepati. O smotru skrivnostnega podzemnega labirinta je slišati najrazličnejše legende, med katerimi se zdijo nekatere bolj, druge pa nekoliko manj verjetne. Med drugim se pojavljajo govorice o proizvodnji sintetičnih goriv in razstreliv, izdelavi raket V-2, proizvodnji tankovskih delov in celo nenavadnih projektih Wunderwafe (čudežnega orožja), ki naj bi spremenilo razplet 2. svetovne vojne ter je vključevalo kemični in biološki, po nekaterih navedbah pa celo jedrski oborožitveni program. Govorice se dotikajo tudi poskusov s skrivnostnim zvoncem Die Glocke, izumom, ki je izrabljal lastnosti gravitacije, in je bil zaradi svoje bizarnosti že ovekovečen v različnih knjižnih delih tako poljskih kot tudi tujih avtorjev. Najbolj nenavaden in srhljiv pa se zdi domnevni projekt »proizvodnje« übermensch (nadljudi), o katerem je Hitler tako rad sanjaril kar pri belem dnevu. H kompleksu Riese je spadal tudi eden izmed gradov Sovjih gora po imenu Schloss Fürstenstein, poljsko Książ, v katerem naj bi nacistični arhitekti uredili »brlog« za svojega preljubega vodjo ter njegove najbolj zveste pajdaše.

Tudi Tito je gradil pod zemljo

Hitlerjev podzemni projekt pa ni zgodovinski fenomen. Zdi se, da vse politične oblasti, še zlasti tiste bolj totalitarne, »razsvetljene« s paranoičnimi strahovi, posegajo v podzemlje, da bi si tamkaj uredile svoja skrivališča oziroma zagotovile prostor za kakšne druge tajne načrte. Celo pokojni kumrovški samodržec se je lotil gradnje številnih tovrstnih struktur na celotnem območju nekdanje Jugoslavije. Te so bile večinoma namenjene njegovi lastni varnosti, pa tudi varnosti njegovih najbolj predanih tovarišev, in sicer v primeru jedrskega napada tujih sil. Nekateri podzemni bunkerji pa so služili tudi za hrambo ali celo proizvodnjo orožja. Po nekaterih podatkih naj bi Tito v tovrstnih »jazbinah« celo gostil razne tuje krvoloke in »rdeče barone« iz banana republik tretjega sveta. Najbolj znan takšen arhitekturni projekt se skriva v bosanskem Konjicu, ki je bil tako premišljeno skrit očem javnosti, da zanj niso vedeli niti prebivalci bližnjega naselja. Koliko skrivnostnih objektov še skrivajo zemeljske globine in čemu so namenjeni? Poleg raznih rezidenc, množičnih grobišč, zakladnic, tovarn in laboratorijev so bili z gotovostjo ustvarjeni še za mnoge druge, običajnim smrtnikom nepoznane namene. Vsem pa je skupno, da njihov čar povečuje prav tančica skrivnostnosti in nedostopnosti, ki jih tako tesno obdaja. Pravzaprav delujejo kot nekakšna podzavest človeštva. Tisto, kar želijo ljudje pozabiti potlačijo globoko v svoje nezavedno, prav tako pa tudi človeštvo tisto česar se sramuje, boji ali prikriva potiska pod zemeljsko površje, kot bi hotelo nekaj prikriti pred samim seboj. Dokler se o njih le domneva in se v družbi šepetajo čudežne pripovedi, se zdijo približno tako mikavni kot prepovedani sad, ki ima včasih učinek Pandorine skrinjice. Si to v resnici želimo? Ali ni bolje, da razni »zlati vlaki« ostajajo še naprej skriti očem, kot pa da postanejo kamen spotike in vir mednarodnih nesoglasij, obenem pa izgubijo tisti svoj magični čar s katerim zapeljujejo pustolovce, slikarje, pisatelje in režiserje?