Škoda, da Dolores ni več

Printscreen 24.ur.com

Ob oznanitvi politične poroke med ljubljanskim županom in zunanjim ministrom je tu in tam kdo začel moralizirajoče viti roke. Za kaj takega ni prav nobene potrebe. Slovenski volivec in volivka imata celo ob obstoječi medijski in družbeni krajini na voljo dovolj informacij, da si zlahka ustvarita svoje mnenje in s svojo tretjejunijsko sodbo postavita mlado- ali bolje zlatoporočenca tja, kamor sodita, na politično smetišče. Če tega ne bosta storila, imata za to že svoje (prejkone) sebične razloge.

Pogled iz slonokoščenega stolpa

V tem primeru bomo morali pač tudi na našem portalu še enkrat več ugotoviti, da očitno živimo v nekakšnem slonokoščenem stolpu in smo popolnoma odtujeni današnjemu slovenskemu človeku. Ali pa vsaj, da se je slednji že tako navadil desetletja gojenega družbenega močvirja, v katerega letijo ravno dovolj velike drobtine z miz vladajočih velikašev, da se mu ne ljubi pokukati ven. Ampak ne glede na to bi odmeven rezultat Desusa, stanovske upokojenske stranke, v pravljično beli, napredni, odprti in za povrh še zeleni prestolnici vsaj jasno pokazal na tisto, kar se že lep čas nakazuje. Da je naše tako opevano naprednjaštvo hudo starikavo in zarjavelo, kar je seveda najboljši recept za pot v svetlo prihodnost.  S tem bi sočasno uradno vedeli vsaj, pri čem smo.

Zelo nenavadno bo hkrati, če bo volivko in volivca kaj preveč ganilo zaklinjanje srečnega para, da je potrebno postoriti vse, da Slovenija tudi po 3. juniju ohrani tako imenovano levo vlado. Pravzaprav bi moralo volivce bolj zanimati, kaj bi bilo potrebno narediti, da se tako imenovane leve vlade po že omenjenem datumu znebijo. V najožjem smislu ima namreč naša lepa podalpska republika tako imenovano levo vlado zadnjih deset let, v ožjem veliko večino zadnjih osemindvajsetih let in v najširšem smislu zadnjih triinsedemdeset let. Celo, če bi bili predstavniki tako imenovane levice ves ta čas izjemno obdarjeni z vsemi sedmimi darovi Svetega Duha, so doslej pokazali že vse, kar znajo, in od njih kakšnih novih idej niti ob še okrepljeni inflaciji novih obrazov ne gre več pričakovati.

Strah pred lastnim izumom

Je pa še nekaj, kar nam da slutiti petje poročnih zvonov na ljubljanskem magistratu. Nekaj, na kar bi lahko bil ponosen Janez Janša. Pravzaprav razlogov za ponos znova nima, saj ima Janez Janša v možganih načrtovalcev in izvajalcev poroke z resničnim človekom iz mesa in krvi kaj malo skupnega. Janez Janša – pošast, ki te ljudi preganja, je namreč njihov lasten izum.

Iz tega izuma so naredili pravo politično industrijo. Za lov nanj, ki v zadnji, vroči fazi traja zadnjih šest let, v celoti pa dolga tri desetletja, so že zdavnaj dovoljena vsa sredstva. Predvsem v zadnjih letih je uspelo na obilni podlagi strah pred njim razširiti na glavnino naših sodržavljank in sodržavljanov, tako da se zdaj njegova pošastna podoba v sanjah prikazuje tudi njim. Nanj takoj pomislijo, če izrečeš besede ali besedne zveze, kot so fašizem, diktatura, tiranija, zatiranje, nizke pokojnine, obvezna uporaba zimske opreme. Pri tem izginejo razumni pomisleki, ki bi jih morda lahko sprožila uporaba preprostih računskih operacij ob vprašanju, kdo je bil v dveh tretjinah zadnjega stoletja praktično neprekinjeno na oblasti in ima torej na voljo neprimerno več vzvodov, da uresniči vsebino katere od navedenih nelepih besed in besednih zvez.

Za boj s pošastjo je bilo najprej seveda dovoljeno neomejeno obračunavanje z njenim naključnim soimenjakom. Da se ni izteklo v njegovo človeško uničenje, je verjetno zgolj posledica moževe nepričakovane trdnosti, ki pa je za večne begunce pred njim bržkone znova dokaz njegove povezave s hudim duhom. Njegovo ime je že zdavnaj postalo predmet instalacij in umetniških filmov, ti pa predmet domnevno povsem resnih filozofskih analiz.

Tako je antijanšizem predvsem v zadnjih šestih letih postal poglavitna politična usmeritev v Sloveniji, pomembnejši od vseh liberalizmov, krščanskih demokracij, socializmov, komunizmov, populizmov in kar je še te navlake. Iz preventivnih razlogov so bili iz bližin korit oblasti sčasoma odrinjeni tako rekoč vsi, ki bi utegnili biti s »pošastjo« v kakršni koli zvezi. Danes, spomladi 2018, je rezultat tak, da ima na oblast abonirana opcija v parlamentu orbanovsko dvotretjinsko večino (kar je ne ovira, ko svari pred nevarnostjo orbanizacije), predstavnice in predstavniki resnične politične alternative pa imajo kakšno veljavo zgolj še v kakšni zakotni občini; v večini institucij jih ni nikjer.

Zadeva je verjetno že tako daleč, da bi lahko kot model za zamenjavo oblasti nemara služil zgolj zgled iz daljne Malezije. Tam je prejšnji teden prišlo do prve zmage opozicije v zgodovini. A da se je omenjeno lahko zgodilo, jo je moral voditi triindevetdesetletni možakar, ki jo je prej kot premier skoraj trideset let zatiral. V tem duhu bi bilo tistemu bloku, ki ga po konvenciji v Sloveniji imenujemo desnica, svetovati, naj poskusi do prihodnjih volitev organizirati prestop kakega uglednega staroste vladajočih v svoje vrste. Obetavno bi recimo bilo, če bi leta 2022 kot njen mandatarski kandidat nastopil tedaj stoletni Janez Stanovnik (ki bi se s tem navsezadnje vsaj malo vrnil h koreninam). Še bolje bi bilo seveda, če bi na desni še malo potrpeli in bi leta 2030 kot njihov kandidat nastopil takrat devetinosemdesetletni Milan Kučan.

Kljub vsemu se zbujajo mokri

A vrnimo se od fantaziranja o ne tako oddaljeni prihodnosti v našo stvarnost po ljubljanski poroki. Glede na vse povedano leži danes Slovenija dolgoletnim gospodarjem domovine pod nogami bolj kot kadar koli v zadnjih treh desetletjih. Z njo bi lahko počeli praktično, kar bi se jim zljubilo. V strahu pred pošastjo iz njihove glave bi jim Slovenke in Slovenci to brez obotavljanja dovolili.

A glej ga zlomka. Kljub neomejeni moči se ti ljudje kljub svojim epskim uspehom prikazni, ki so jo za lastne potrebe naredili v svojem laboratoriju, zares bojijo. In zoper njihov strah vsa oblast in moč ne zaležeta čisto nič. Ker se še vedno zbujajo mokri. In res je škoda, da je prav letos umrla irska pevka Dolores O’Riordan. Vsaj kak verz po vsebini sicer zelo resne pesmi Zombie skupine The Cranberries, ki se začenja z »In your head«, bi namreč Slovenska demokratska stranka s pridom posvojila kot uradno pesem svoje predvolilne kampanje.