Kako lepo je biti dedek. Malo bolj od daleč opazuješ vzgojne situacije. Z njimi se gotovo stalno soočaš, če živiš v tolikšni bližini kot midva z ženo – recimo v isti hiši s “ta mladimi”.
Pogosto dedek in babica popazita na vnuke, če “ta mladi” kam odidejo. In takrat morajo veljati pravila. Taka, ki so pri dedku in babici. Pravila pa morata dedek in babica vzpostaviti in uveljaviti v praksi.
Situacija
Če čuvaš vnuke, ki se igrajo na dvorišču poleg katerega sta potok in cesta, želiš, da se ti malčki takoj ko jih pokličeš, oglasijo. Če odziva ni, pomisliš na nevarnost in skočiš v akcijo za katero se potem izkaže, da sploh ni bila potrebna.
Zadnjič sem delal na vrtu in spotoma opazoval. Babica/moja žena je poklicala, petletnik jo je jasno slišal (še jaz, ki sem že malo naglušen, sem slišal), rahlo trenil … in se igral naprej.
Sklop mišic, ki je odgovoren za ubesedenje preprostih besed ‘kaj je’, se ni zganil. Babica pokliče še enkrat, še glasneje. Nič odziva. Še enkrat in še večkrat. Nič. Ignoranca.
Reakcija
Sedaj sem že toliko star, da ne reagiram več impulzivno. Zalotil sem se, da sem hotel tudi sam ignorirati to situacijo. Vendarle sem imel zelo pomembno delo; “štihal” sem na vrtu.
Premislil sem si, na hitro pomislil kaj se dogaja in se odločil ukrepati. Skočil sem do malega. Brez vpitja (OPOMBA: Tega kot oče nisem bil zmožen). Zdi se mi, da sem s celotnim telesom izražal resnost situacije. Vsaj takšen je bil moj namen. Menim, da mi je uspelo.
Sklonil sem se tako, da sem bil z obrazom v višini njegovega obraza, ga prijel za roke v višini nadlahti, malo stisnil – toliko, da je občutil začetek čvrstega prijema z obetom bolečine, ga na rahlo stresel in ga pogledal direktno v oči. Z dovolj močnim, odločnim, a mirnim glasom sem mu povedal – enkrat, dvakrat, trikrat, … mislim, da ne več kot petkrat: “Babici in dedku se oglasiš takoj ko te pokličeta.”
Glava dol, jok, … Kmalu je prikimal in prepričan sem, da je razumel preprosto pravilo, namreč, da se ‘dedku in babici oglasiš takoj ko te pokličeta’. Petletnik zlahka razume, če najprej pridobiš njegovo pozornost ter pravilo jasno in na preprost način izraziš. Petletnik tudi razume, da obstaja koncept pravil in da je pravila starejših treba spoštovati in upoštevati.
Minimalna nujna sila
Jordan B. Peterson v svoji knjigi ‘12 pravil za življenje – Protistrup za kaos‘ v petem pravilu govori o vzgoji otrok. V njem omenja in opiše uveljavljanje pravil na način ‘minimalne nujne sile’. Pravi namreč, da mora za pravilom vedno stati sila, ki zagotovi, da se pravilo uveljavi.
A ta sila mora biti aplicirana na tak način, da je minimalna in da deluje. Minimalnost sile se določi s poskušanjem – za vsakega otroka posebej.
Mimogrede, vnukom sva že dolgo pred zgoraj opisano reakcijo verbalno dopovedovala, da se morajo oglasiti, če jih pokličeva. In ni delovalo. Rahel stisk mišic nadlahti in jasno izraženo pravilo pa že je.
Alternativa je lahko smrt
Poglejmo kakšne so možne alternative, če ni uveljavljanja pravil. Včasih so posledice lahko hude, včasih tudi smrtne.
Predstavljajte si, da bi kot dedek, ki pazi vnuka, domneval, da se vnuk igra na dvorišču. Ko bi ga poklical, se ta ne bi odzval. Domneval bi, da je vse v redu – ker se tako in tako nikoli ne oglasi, v resnici bi pa zašel k potoku, padel vanj in utonil. To se je v času moje mladosti v resnici zgodilo malemu triletniku.
Pravila v tem svetu obstajajo zato, da lahko skupaj živimo. Otrok jih bo prej ali slej moral spoznati in se po njih ravnati. Prav je, da ga v koncept pravil vpeljemo starši (tudi stari starši), ki imamo otroka radi. Takrat ko so še majhni. Če ne, bo to storil nekdo drug, ki mu za našega otroka ni mar. Recimo vodja tolpe ali inštitucija. Kazen bo veliko hujša. Tudi tepen bo. Lahko zelo.
Otrok se ne pretepa in tudi “psihologizira” ne!
Govoriti danes o uporabi kakršnekoli sile pri vzgoji otrok je malodane prepovedano. Tudi besedica ‘ne’ je skoraj prepovedana. Domnevam, da bom s tem zapisom dregnil v “osje gnezdo” in da bom precej “opikan”.
Nikakor se ne zavzemam za tepež otrok. Sem pa tudi proti psihičnemu nasilju nad otroki. In tega je veliko. A se ne vidi. Ljudje smo in – kot pravi Peterson – ‘grobi, maščevalni, arogantni, zamerljivi, jezni in zavajajoči’. Tudi starši nismo nobeni angelčki. Le dražljajev mora biti dovolj veliko in dovolj močni morajo biti, da odreagiramo nasilno.
Dražljaji pridejo vedno in dražljaji se po navadi kopičijo. Staršem otroci postopno “zlezejo preko glave” in jih preprosto ne obvladajo več – najkasneje v najstniških letih. Takrat starši postanejo zamerljivi, zamera rodi željo po maščevanju. In se tudi maščujemo. A seveda – četudi včasih tudi to – ne na telesni ravni, pač pa na tak bolj psihičen način. Recimo tako, da postanemo hladni do otroka, ki nam jih “špiči” v šoli, tako, da mu iz maščevalnosti ne izkazujemo naklonjenosti in ljubezni, pač pa strupeno “sikamo”. Včasih prav po tihem in hladno. Le verbalna in neverbalna govorica. Tega se navzven – izven zidov naše domovanja – ne opazi. A otroka kljub temu zastruplja. Še bolj.
Strupene vzgoje – tudi take, ki vodi v smrt – je danes več kot včasih. Četudi smo celo za zakonom prepovedali telesno kaznovanje.
Foto: Joel Overbeck, Unsplash
