Brezplačen vrtec. Z veliko naklonjenostjo pozdravljam nov veter na družinskem ministrstvu, zato se vnaprej opravičujem, ker bom izpostavila samo detajl, ki se vleče že dooolga leta, a me je v teh dneh znova zbodel, čeprav – sem prepričana – je bil mišljen dobrohotno.
Brezplačen vrtec. Lepo se sliši. Krasno, nekaj družinskega proračuna bo ostalo za druge namene. Ponudba je mikavna in odločitev nekako sugerirana: vsi v vrtec, ker je to – ceneje in udobneje! Ne bi vlekla vzporednic, toda tudi na Primorskem so bili med obema vojnama vrtci brezplačni. In obvezni. Namen? Poitalijančevanje. Pri nas vrtec za zdaj še ni obvezen, sporazumevanje je v maternem jeziku, kaj torej težim?
Jasli ali gnezdo?
Naj kar v uvodu povem, da nimam več predšolskih otrok in mi je laže izpostaviti se, ker se ne borim zase oz. za svoje otroke. Ne glede na (ne)plačljivost vrtca v različnih obdobjih varstva predšolskih otrok sva se z možem prostovoljno odpovedala vsem subvencijam, do katerih so bili upravičeni otroci, vključeni v institucionalno varstvo. Država je bila pripravljena financirati samo svoj koncept vzgoje najmlajših: čredni. Če/ker se mi ne zdi primeren oz. se mi zdi moj koncept družinskega gnezda boljši, je bil torej moj problem, če sem za svojo odločitev prevzela tudi (finančne) posledice, ki sta jih prinesli odpoved službi in s tem kakšni nadstandardni gmotni dobrini ter odločitev za služenje družini – v prepričanju, da je to največ, kar lahko dam otrokom. Zadeva svobodne odločitve; imela sem tudi drugačno možnost oziroma: lahko sem izbirala med vzemi ali pusti in sem jo – pustila.
Staram se, o marsičem razmišljam drugače, kot sem nekoč, a mnenja glede najprimernejšega načina vzgoje otrok nisem spremenila: vrtec mi je bil in je še vedno nujno zlo ter izhod v sili. O vsaki trditvi bi lahko na dolgo in široko razpravljali in jo utemeljevali. Za in proti. Morda kdaj drugič. Žal mi je, da o tem pravzaprav niti ne razmišljamo več: vrtec je tako rekoč aksiom sodobne vzgoje. Čeprav ni optimalno okolje za majhnega otroka.
Skrb za potomce, ki naj bi bila temelj in jamstvo obstoja živih bitij ter kot taka nekaj samoumevnega, se danes zdi utopija. Kot da družina ni več sposobna (ne zna? noče?) opravljati svoje naravne, od Boga dane naloge!?
Prostovoljni sužnji?
Da starši nimajo izbire? V večini primerov izbira je, obnašamo pa se, kot da moramo upoštevati nenapisana pravila in ‘obvezni’ vrstni red prioritet: služba, služba, služba, družina. Ženska mora v službo. Ženska zmore v službi (vsaj) toliko kot moški. Ženska se lahko (samo) v službi dokaže, izpolni, uresniči. (Ah, sem pozabila: poleg službe mora ženska poskrbeti tudi zase, si vzeti čas, se imeti rada …) Šele potem pride na vrsto družina. V prostem času, bi rekla. Pa čeprav na lestvicah vrednot vztrajno zavzema prvo mesto. A čemu take lestvice, če so bolj podobne seznamu želja? Ali pa morda izražajo nezavedni očitek prvobitne človeške narave, ki kljub ali prav zaradi emancipacije ostaja nepotešena, neizpolnjena, izigrana? Ženska povsod, a nikjer v polnosti – ženska?
Kaj me torej moti, ko gre za brezplačen vrtec? Pravzaprav nič, dokler ni obvezen. Ali pa precej, ker zastavljeni sistem privilegira le en način varovanja otrok, in ko je že tako aktualna ta beseda: diskriminira tiste otroke oz. njihove starše, ki ga ne izberejo. Ostaja občutek, da država tudi otroke ločuje na prvo- in drugorazredne. Prvim nameni veliko denarja, drugim pa nič oz. precej manj, čeprav na račun neumnih mamic, ki nočejo dati otrok v vrtce, mnogo prihrani, ker zanje nima stroškov s plačili vrtca ali nadomestili za čas bolniške odsotnosti.
Za enakovredno obravnavo vseh otrok
Zato podpiram univerzalnost oz. finančno primerljive učinke za vse otroke, ne le tiste, ki obiskujejo vrtce. To bi staršem omogočalo več suverenosti pri sprejemanju odločitev o vzgoji otrok. Možnosti je več, od fiksno določenega zneska za vsakega otroka, ki bi ga starši po svoji presoji namenili bodisi za vključitev v organizirano varstvo bodisi za varstvo v lastni režiji, do spodbud staršem (mamicam), da vsaj prvih nekaj otrokovih let skrbijo za svoje otroke. Na ta način bi se sprostilo tudi kakšno delovno mesto, posledično bi bilo manj zdravstvenih odsotnosti in manj stresa … ter več sproščenosti in otroškega veselja.
Vsekakor bi bila to investicija v najbolj zanesljiv pokojninski steber in po desetletjih zatiskanja oči pred izumiranjem ena možnih smeri za reševanje narodnega in državnega problema številka ena. Za obnavljanje dvomilijonskega naroda bi ob pričakovani življenjski dobi osemdeset let potrebovali več kot petindvajset tisoč rojstev letno. Kdaj nazadnje jih je bilo toliko? Je osnovno obnavljanje sploh še dosegljivo?
Poskus ohranitve delovnih mest zaposlenih v vrtcih in nadaljevanje razdružinjevanja
Prepričana sem, da odločanje za rojstvo več otrok ni prav veliko odvisno od nezanesljivih in pod vsako vlado drugačnih državnih subvencij, a način razporejanja subvencij pokaže, kaj država spodbuja. Ne vem, koliko se uresničuje Resolucija o družinski politiki 2018–2028, vem pa, da v času njenega sprejemanja v njej ni bilo omembe vrednih ukrepov za spodbujanje rojstev, pač pa med drugim namera za povečanje deleža vključenosti v vrtce na 95 odstotkov vseh predšolskih otrok v letu 2020. Koga in zakaj motijo otroci, ki imajo to srečo, da so lahko ob starših ali starih starših?
Upam, da prijazni ukrep brezplačen vrtec ni zgolj v kontekstu doseganja ‘vrtčevskih kvot’. Dokler pa ne bodo različni vzgojni koncepti (staršev) obravnavani enakovredno, ga bolj kot izraz prizadevanja za spremembo demografske krivulje razumem kot poskus ohranitve delovnih mest zaposlenih v vrtcih zaradi upadanja števila (predšolskih) otrok. In nadaljevanje razdružinjevanja.
Vsekakor ne najbolj obetavna izhodišča za reševanje narodnega obstoja.