Sezona h-ribarjenja v kalnem odprta

Foto: Marko Jerina

Saj poznamo zlajnani izrek, da ni zastonj kosila, vse se tako ali drugače plača. Takšno kosilo mi je servirala Delova Sobotna priloga. Čeprav vem, da režimski mediji ne strežejo zastonj, razen kaj hudo neokusnega, nisem mogel premagati radovednosti in sem ji popustil kljub nasprotovanju zdrave pameti. No, in dobil sem svojo porcijo volilnega golaža, ki ga je zakuhala Spomenka Hribar. Ker je gospa svoj zvarek začinila s filozofom Nietzschejem, naj tudi sam spomnim, da je ta mislec krepko poudaril, kako dobi neka vsebina ves svoj pomen, ko pogledamo, kdo jo je podal in v kakšnih okoliščinah. Zato poglejmo najprej to dvoje, potem pa še golaž.

Kuharica in pisker

Gospa, ki meša godljo, ima za to početje časa na pretek, saj se je zdrava in klena leta 1993 pri 51. letih upokojila. Čeprav kuha svoj golaž ob vsakih volitvah, pa je kulinarično nepismena, ker vedno znova pogreva eno in isto. Zamenja pisker, pa misli, da ji bodo ljudje verjeli, da je v njem kaj drugega kakor doslej. A ta kuharica ne gnezdi le v srcih režimskih medijev, marveč tudi v žepih davkoplačevalcev. Iz njih namreč črpa privilegirano penzijo po zakonu, ki ga je kot poslanka izglasovala, ustavno sodišče pa razveljavilo. Če jo nekateri primerjajo z Antigono, verjetno kot njeno karikaturo, pa je v dejstvih bolj utemeljena podobnost z drugo antično osebnostjo, in sicer s cesarjem Vespazijanom, ki je uvedel davek na urin. Cesar je sina Tita, ki se je nad tem zgražal, zavrnil: »Pecunia non olet – Denar ne smrdi!«. Toliko o kuharici, sedaj še o okoliščinah: zakaj prav sedaj in ne pomladi ali pozimi?

Odgovor na to vprašanje poda kuharica kar sama: »Minilo je štirideset let od smrti dr. Dušana Pirjevca – Ahaca […] Primerno je, da se spomnimo na njegovo osebno in intelektualno izročilo za naše 21. stoletje, ki ga je prenesel na nas, žive, da bi se vsak hip zavedali svoje odgovornosti za to, kaj bomo zapustili zanamcem.« Vse lepo in prav, a kaj če je Ahac le izgovor – nov pisker pač! – in če niso pravi razlog bližajoče volitve? Pomislek je še kako upravičen, saj streže gospa svoj golaž 5. avgusta, Ahac pa je umrl 4. aprila. Ali pred štirimi meseci še ni bilo »primerno, da se spomnimo njegovega izročila« in zakaj ne? Zakaj že avgusta? Edini razumen odgovor so bližajoče volitve.

V članku »H-ribarjenje v kalnem« sem na teh straneh že napovedoval, da se bo za Tinetom Hribarjem podala v h-ribarjenje v kalnem njegova lepša polovica, a sem jo pričakoval šele jeseni, ko se bodo prekrižali volilni meči. No, sezona h-ribarjenja v kalnem je očitno odprta, saj zdaj v medijskem močvirju jadrno pluje dvojec s krmarjem v polni zasedbi. Očitno je krmar, se pravi Režim, – z izrazom Režim označujem obliko vladanja, v katerem na pravni državi parazitira paradržava; Režim je siamski dvojček z eno glavo – presodil, da je treba že med počitnicami začeti pripravljati teren za zmago »režimskega« kandidata. Iz prejšnjih predsedniških volitev, ko je režimskega Türka postavil na hladno manj režimski Pahor, je potegnil nauk, da ne sme ničesar prepustiti naključju. Zato lahko pričakujemo, da bodo te volitve veliko bolj nadzorovane in usmerjane, kakor so bile prejšnje. Agitiranje raznih »hribarjev« in njihov pohod skozi medije je zato za Režim ključnega pomena. Da se pravočasno razkrinka režimski kandidat, bo treba iz režimskih medijev izluščiti, za koga navijajo. Trenutno kujejo v zvezde kamniškega župana Šarca, vendar je ta za zdaj lahko zgolj municija za sestreljevanje Pahorja. A če bodo mediji Šarca še jeseni kovali v zvezde in mu kakšne hvalospeve zapoje še Radio Gaga, potem bo že vredno razmisliti, koliko je ta kandidat samostojen in koliko marioneta. Za upati je le, da se bodo predstavili tudi kakšni verodostojni nerežimski kandidati!

Golaž

Kdo drži kuhalnico in v kakšnem piskru, torej vemo. Ne nazadnje, je slehernemu, ki je dvakrat jedel pri tej kuharici, jasno, da je golaž postan in prismojen. Zato se človek, ki o njem pripoveduje, ponavlja in je že dolgočasen. Še slabše, v gostilni »Pri režimskih brambovcih« ne manjka kuharjev, na jedilniku je ponudba pestra, a v različnih piskrih se golaž kuha vedno po enakem receptu. Ko npr. pripoveduješ o golažu soproga ali soproge, ni razlike; če ne bi povedala, kdo je kuhal, bi človek rekel, da je en sam kuhar/ica.

Kljub osamosvojitvi, ugotavlja za Ahacem naša gospodinja, smo pred tremi katastrofalnimi možnostmi: »ali bomo popadli drug drugega za goltanec, ali se bomo razšli na vse strani ali pa bomo sklonjenih glav obstali na mestu in si ne bomo več upali pogledati drug drugemu v oči«. In zakaj je temu tako? Odgovor je na dlani: »Gre za naše nerazčiščeno razmerje v odnosu do državljanske vojne med drugo svetovno vojno pri nas. Do nje se nobena vanjo vpletena stran še ni opredelila, se pravi, ocenila svojo – na drugega neprenosljivo – odgovornost.« Imamo torej dva enakovredna tabora – Cerkev na eni strani, na drugi revolucionarji – ki sta si skočila v lase med državljansko vojno. Cerkev, ki je kriva »za krvavo kolaboracijo«, se tega noče pokesati, »kriva [je] tudi druga stran, ki je začela revolucijo celo znotraj samega partizanskega gibanja«. Bili bi raj pod Triglavom, če bi vélika grešnika, »tako današnji predstavniki desnice (Cerkve) kot levice (ZZB NOV)« priznali »svoj del odgovornosti in se distancirati od svoje tedanje sokrivde.« Kako preprosto!

To je v prvi vrsti rahlo dodelana revolucionarna predstava vojnih in povojnih dogodkov, kjer je poleg Cerkve za vse hudo zdaj nekoliko kriva še ZZB NOV, predvsem pa gre za povsem imaginarno, lažno in zavajajoče predstavljanje stanja v družbi in državi danes. Prav s takšnimi manihejskimi, dualistični nasprotji in nasprotniki spušča naša kuharica (in drugi hribarji) dim in meglo, da bi odvrnila pozornost proč od izvirnega greha in vira zla med nami. To je ohranjanje »tekovin revolucije«, pridobitev revolucije, se pravi privilegijev nekdanje avantgarde in današnje režimske kaste. Naš problem je nedelovanje pravne države, anastezirana demokracija, hud medijski monopol, ljudje z Vespazijanovo miselnostjo.

A to še ni vse, kuharica mora svoj golaž dodatno začiniti, da bo videti prepričljivo. »Takšno nerazčiščeno razmerje izkorišča predvsem protikomunistična desnica; absurdno je, da se danes obnavlja domobranstvo, skupaj z nacističnimi simboli in gesli. Predvsem pa oživlja sektaški princip: Kdor ni z nami, je proti nam! Enako je z levico, ki – okostenelo – brani revolucijo, skrito pod firmo čistosti, neproblematičnosti narodnoosvobodilnega boja.« Spet navidezno uravnotežena ocena: cvek desno, cvek levo. A temu ni tako! Ne navede nobenega konkretnega dejstva, kje se obnavlja domobranstvo, kje mrgoli nacističnih gesel in simbolov. Nasprotno pa vidimo komunistične simbole pri vsaki državni slovesnosti, cerkve so popisane s komunističnimi slogani itd.; »hribarji« prijateljujejo s »stanovniki«, se družijo z revolucionarji in klanjajo zvezdi. Če udrihajo po ZZB NOV – in ta proti temu ne protestira – je to zato, da lajšajo Režimu obvladovanje države in družbe. ZZB NOV pa zato, ker nastavlja hrbet in tako naprej hlapčuje Režimu, dobiva od njega največ davkoplačevalskega, tj. našega denarja med vsemi veteranskimi organizacijami.

Sladica

Od Ahacovih katastrofalnih možnosti se žal uresničujejo vse tri: eni odhajajo na vse strani, predvsem mladi, ker tu ni prihodnosti; tisti, ki ostajajo, pa so obstali sklonjenih glav na mestu, ker nimajo več moči in ne vidijo smisla, da bi se še borili. Vse to se dogaja zaradi Režima, ki obvladuje državo in vse pomembne družbene sisteme. Krvni in idejni potomci tistih, ki so spočeli revolucijo in genocid nad drugače mislečimi, nam danes vladajo iz ospredja in ozadja – kot rečeno gre za enoglavi siamski dvojček; oni nas držijo za goltanec in davijo.

Če hočemo državljani Slovenije uživati bolj zdravo hrano, bo pač treba spremeniti Režim in zapreti gostilno Pri brambovcih. Zdaj tudi naša kuharica ni več stara 51 let in si zasluži penzijo tako kakor vsi drugi: za tista leta, ko je dejansko res delala in plačevala prispevke. Sladico si bomo po lastnih zamislih pripravili sami, če nam bo jasno, da moje, tvoje, naše skupno vprašanje ne more biti o tem, kaj drugi »počnejo« z nami, marveč o tem, kaj »počnemo« mi – jaz, ti … – sami s seboj. Bralec bo v zadnjem stavku prepoznal parafrazo misli Ahaca, ki jo naša kuharica krepko poudari. Ko bomo zmogli reči ne Režimu in njegovim trobilom, bomo končno »počeli« sami s seboj tisto, kar nam nekaj pomeni – skupno dobro, ne pa, kar je v interesu Režima, ki nam desetletja sesa življenjske moči in nas pita s pogretim, prismojenim »golažem« kot kakšne debile. Čas je za demokratičen upor: zdrava pamet, ponos in volilni glas so naše orožje.