Državljani še kako potrebujemo spravo (2. del)

Vsekakor Slovenija potrebuje boljšo vladavino prava za razvoj demokracije in ekonomije. »Svoboda nima nobenega smisla, če ne zajema tudi svobode do zmote.« Tako je učil Mahatma Gandi in nam s tem do danes podaril upanje, da še nismo pokopali ideala, temveč se še vedno zgolj bojujemo z njegovo drugo platjo. Eden najuglednejših slovenskih ekonomistov, pokojni akademik dr. Aleksander Bajt, je v svoji knjigi z naslovom Bermanov dosje zapisal: »Moja ocena partije je, da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, /…/ da je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim  je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«

Slovenski filozof dr. Slavoj Žižek o knjigi dr. Bajta pravi, da je knjiga zanimiva in da praktično vse v njej sprejema kot resnico (DELO-SP, 19. avgust 2000). Sprava bo enkrat dosežena, a za spravo je potrebno sprejeti dejstvo, da je med okupacijo potekala državljanska vojna med privrženci revolucije, ki so jo pričeli, in med nasprotniki revolucije. Ugotovimo resnico na osnovi dejstev oz. novoodkritih dejstev. Spoštujmo upor proti okupatorju, kolikor ga je bilo, in obžalujmo državljansko vojno. To je edina poštena in mogoča pot do sprave. Sprava  je vendar zmaga vseh, ki obžalujejo državljansko vojno in drug drugemu ali skupaj izrazijo obžalovanje in vsi prenehajo z obtoževanjem.

Ko nekaj obžalujemo, ne poudarjamo minulih dejanj, sicer zdrsnemo na znana obtoževanja. Mnoge slovenske družine so že pred vojno ob večerih ponavljale: “Molimo za Rusijo in Ukrajino!” Ne pozabimo, da je Stalin, vodja svetovnega komunizma, tudi odgovoren za razkol slovenskega naroda. Dejstvo je, da se je Stalin priključil Hitlerju. Sklenila sta pakt in postala kolaboranta. Sporazumela sta se tudi, katere države spadajo v interesno sfero Hitlerja oz. Stalina. Skladno sporazumu sta jih okupirala, nazadnje pa sta napadla in okupirala Poljsko. To dejanje se smatra za pričetek druge svetovne vojne. Ko pa je Hitler, 22. junija 1941, napadel SZ in je pakt propadel, je Stalin prestopil na stran zahodnih zaveznikov. Presodil je, da mu pripada interesna sfera, izbral je Jugoslavijo, kjer je že obstojal avtohtoni komunizem. Brez te odločitve Stalina ne bi bilo ne revolucije ne po vojni Titove partijske države, za kar je padlo 400.000 Jugoslovanov. Nasprotniki komunizma so nasprotovali revoluciji in njenim ciljem, to je uvedbi komunističnega režima. Uprli so se revolucionarnemu nasilju. Nastale so vaške straže in kasneje domobranci.

Komunisti so zatrjevali, da se borijo za narod in ljudem obljubljali “lepše življenje v komunizmu”. Nastala je državljanska, bratomorna vojna med brati istega naroda. V revoluciji, v spopadu med brati naroda, ne moremo imeti enih za heroje, drugih pa za izdajalce naroda. Preje bi druge lahko imenovali izdajalce revolucije? Sprava “med brati” je seveda potrebna in je mogoča, a je odvisna od kulture naroda in razvite demokracije. Naj navedem še razmišljanje dr. Spomenke Hribar, ki je zapisano na koncu knjige SLOVENSKI RAZKOL IN SLOVENSKA SPRAVA avtorjev dr. Spomenke in Tineta Hribarja, na strani 567, kjer tudi piše: “Ustaviti refašizacijo desnice in reboljševiševizicijo levice.” Dr. Hribarjeva razmišlja in zapiše: “Moja prizadetost pa izhaja iz tega, ker sem neskončno pogrešala očeta! Ko je umrl, sem imela 15 mesecev. In sem si lahko predstavljala, da so enako doživljali svoje osamljeno otroštvo otroci po vojni pobitih domobrancev. Morda zdaj po tem mojem opisu lahko bolje razumete mojo prizadetost in od kod moje prizadevanje za čim bolj natančno spoznanje polpretekle zgodovine ter moje priznanje dostojanstva in prizadetosti vsakomur, ki je bil vpleten v ta nasilniški vozel. Jaz razumem odpor revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžalujem, da so se povezali z okupatorji (čeprav razumem tudi to, da jim kaj drugega tudi ni kazalo narediti). In boste morda lažje razumeli tudi to, da se težko “privajam” na logiko nasilja komunizma – toda ne dovolim si delati utvar in apologije! No, to je moja “zgodba” – z njo se Vam zahvaljujem za popis Vaše! Spomenka!” Gospa razume odpor proti revolucionarnemu nasilju med vojno in le obžaluje, da so se povezali z okupatorji, čeprav razume, da jim kaj drugega ni kazalo narediti! Dr. Spomenka Hribar torej razume, da jim kaj druga ni kazalo narediti, da so utekli revolucionarnemu nasilju? Kdo se je boril za dobro naroda, komunisti ali nasprotniki komunizma? Mar res še ni čas, da se preneha razdvajanje naroda, da so komunisti oz. partizani heroji, nasprotniki komunizma pa izdajalci naroda?

V knjigi Profesor Humek izpod peresa pokojnega Iva A. Staniča je zaključek, ki ga je napisal profesor Humek, tudi moj profesor, ki se glasi: “Naj končam z besedami, ki jih je napisal avstralski pisatelj Morris West v svoji knjigi Hudičev advokat: “Naj bodo dežele ali narodi kakorkoli skregani, živeti morajo drug ob drugem kakor v družini. Takšne je Bog ustvaril in če bi brat pomeril s puško proti svojemu bratu, bosta oba končala v medsebojnem uničenju. Tega se zavedajmo, zato bodimo strpni, vljudni in ponosni v prepričanju, da bomo nekoč premagali svoje slabosti.”

Bodimo ponosni tudi na pisca o naši zgodovini, prof. Miloša Humeka in Iva A. Staniča, ki sta s tem pokazala pogum in visoko osebno integriteto, ki je akutno primanjkuje v Sloveniji!

Podpirajmo tiste, ki si prizadevajo, da bo nas in našo demokracijo zaščitila pravna država, ki je odgovorna ljudstvu, in ne samo Svobodi, ki jo vodi dr. Robert Golob.

1 komentar

  1. Dokler bo živ Kučan, sprava niti teoretično ni možna. Še po njegovi smrti ne bo zelo verjetna. Preveč je tistih, ki pravijo, da so jih leta 1945 premalo pobili in njihovo število je ravno letos krepko narastlo.

Comments are closed.