Župan Komende Tomaž Drolec se je pred občinskimi svetniki izpostavil s svojimi izjavami (vedel je, da ga snemajo in se celo bahal v smislu “če me zaprejo, me zaprejo”) o tem, kako se je s 16.000 € v žepu, s katerimi je šel iskat soglasja, počutil “kt ta velk mafijc”.
V nadaljevanju je razlagal, da je “točno vedel koliko mora komu nesti, da je dobil podpisana soglasja”. In naprej pravi, “če mislite, da ni treba nikomur nič dati tamle po naših ministrstvih, ste se hudo zmotili”.
Isti župan Drolec čez nekaj dni na tiskovni konferenci: “Nikoli nisem podkupoval nikogar.” V nadaljevanju svojega zagovora pravi, da je 16.000 € plačal iz svojega žepa denacionalizacijskim upravičencem za pridobitev soglasij, ter se pohvalil: “To sem naredil za svoje občane.”
Trpim, a za vas
Tomaž Drolec, ki mu v občini Komenda teče že četrti mandat, je župan kakršnega si ljudje resnično lahko samo želimo. Mož je neverjetno požrtvovalen. Malo manj kot 10 mesecev dela, da zasluži 16.000 €, ki jih kar iz svojega žepa plača denacionalizacijskim upravičencem. Oni so toliko naračunali za soglasja, pa jim je kar prinesel. Brez kakšnihkoli pravnih podlag, ker bi na sodiščih vse skupaj predolgo trajalo. Želja, da bi ljudem “zrihtal” trgovino, je bila pač tako velika.
A ob tem je mož tudi trpel, saj se ob tem plemenitem dejanju ni počutil dobro, pač pa ga je bilo sram in se je počutil “kt ta velk mafijc”. V filmih, da je videl kako izgledajo mafijci. V stran dolgi izjavi pa je dajanje podkupnin po naših ministrstvih pojasnil, da “je v sproščenem jeziku dodal še nekaj metaforičnih pogledov na delovanje naše države.”
Stoprocentno zaupanje
Mož za plačilo 16.000 € iz svojega žepa niti ni zahteval potrdila ali kot se je izrazil Slavko Bobovnik v Odmevih ‘majhnega koščka papirja na katerem bi pisalo, komu, za kaj, po čem, kdaj, je dal’. Ne, on jasno pravi, da je imel opravka z ljudmi, ki jim je stoprocentno zaupal.
Vau, tudi v teh časih, ko se nam krhajo vrednote, se še najde mož, ki verjame v dobro v ljudeh, ki ima stoprocentno zaupanje do ljudi. Izgleda, da je možak v svojih treh mandatih znal izgraditi v občini takšno klimo zaupanja, ki mu pri poslovanju omogoča neverjetno sproščenost in se z odvečno birokracijo, kot je pisanje potrdil za 16.000 evrski vložek, ne ukvarja. Kapo dol!
Lahko bi rekli, da v občini Komenda vlada takšna kultura poslovanja, ki je še najbolj podobna ljubeči družini, kjer vsakdo pozna vsakega do te mere, da mu resnično lahko zaupa. Meni je tak način poslovanja všeč in si takih županov želim še več.
A kaj, ko župana vsi ne razumejo. Opozicijski politiki v Komendi tako – namesto, da bi izpostavili primer dobre, plemenite in nezbirokratizirane občinske poslovne prakse – nekaj pleteničijo o etičnih in moralnih normah v evropskih demokratičnih državah in zahtevajo njegov odstop. Župan seveda odstop odločno zavrača. Tudi zbirokratizirana država ne razume, da župan lahko zgradi takšno klimo zaupanja, kjer ljudem stoprocentno zaupa in mu zato že pošiljajo za vrat policijo in tožilstvo. Dobrota je pa res sirota.
