Ob skoraj ravnodušni javnosti, ki je razvidna v Sloveniji, nova parlamentarna in vladna koalicija sprejemata ukrepe oziroma izvajata postopke za bližnji prevzem oblasti, ki se bo zgodil v naslednjih dneh s potrditvijo ministrskih kandidatov v Državnem zboru. Predstavniki petih političnih strank so sprejeli koalicijsko pogodbo, zapisano na 47 straneh, ki je dejansko seznam želja, zavez in obljub “v dobro Slovenije”, kot zatrjujejo. Novi premier Marjan Šarec pa je seznam možnih ministrov nove vlade poslal v razpravo in oceno novi sestavi Državnega zbora, kjer so prav vsi dobili potrebno podporo v pristojnih delovnih telesih.
S stališča zakonitosti in legitimnosti pa je vprašljivo, ali je koalicijska pogodba sploh veljavna, saj bi za njeno izvedbo potrebovali vsaj dve milijardi evrov dodatnega denarja, ki ga pa iz predvidljivi virov ne bi mogli dobiti. Predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun koalicijo opozarja, naj ne podcenjuje finančnih pravil, ker če se ta porušijo, ne bo mogoče uresničiti drugih ciljev in bo Slovenija postala kot Grčija, saj bi bilo treba čez dve leti ali tri leta prositi Mednarodni denarni sklad, da slovenski državi pomaga pokrivati primanjkljaj.
Pomenljivo je, da prejšnja finančna ministrica Mateja Vraničar Erman ni sprejela ponudbe premiera Marjana Šarca, da tudi v novi vladi vodi resor finančne ministrice. Prosila je za podatke o finančnem kritju predvidenih izdatkov za financiranje koalicijske pogodbe, a premier jih ni imel, z novinarko, ki ga je spraševala, pa se je namesto odgovora raje pošalil na račun Janeza Janše.
Političnogospodarski program novih vladajočih bo, mislim, težko uresničevati tudi zaradi blokad in zahtev stranke Levica, ki programsko so-deluje s koalicijo, pa tudi zaradi parlamentarnih zadržkov, ki jih bo lahko povzročala SDS, ki je stranka z največ poslanci navzoča v novi sestavi državnega zbora.
Razmere ob nastopu nove vlade so v časniku Delo povzeli z mnenjem, “da je vlada ujeta med velikimi pričakovanji sindikatov, upokojencev in skoraj 180.000 javnih uslužbencev, upravičenim negodovanjem gospodarstva zaradi napovedanih višjih davkov in prispevkov ter prihajajočim tveganjem nove krize. Na vse to Slovenija ni pripravljena. Niti se ne sooča z visokim javnim dolgom, staranjem prebivalstva, še manj pa s koalicijsko pogodbo, ki je napisana, kot da je pred nami še deset let uspešnega razvoja ali t. i. ‘debelih krav’.
Izvedenec Bernard Brščič je v kolumni, objavljeni v tedniku Demokracija, zapisal, “da lahkotnost nastanka Šarčeve vlade pove vse o stanju slovenske politične levice. Kljub njeni razdrobljenosti in navidezni raznobarvnosti, ki naj bi segala od roza, rožnate do krvavo rdeče, se je sposobna poenotiti v dveh ključnih ciljih. Prvi je za politiko normalnih stremljenj po oblasti in zajemanju z njo povezanih gospodarskih rent. Drugi je obsedenost z Janezom Janšo, kar pomeni storiti vse, da se on ne vrne na oblast. Vse drugo predstavlja opombo pod črto. Državo so komiji (?) pripravljeni spraviti na pot skrajno obubožane Venezuele, samo da na oblasti ne bo Janeza Janše. Tisto, kar nas mora skrbeti, je, da ideološko in programsko osnovo Šarčevi vladi daje stranka Levica. Za stranko, ki odkrito zagovarja odpravo liberalno-demokratske ustavne ureditve, svobode govora, zasebne lastnine in svobodne podjetniške pobude, ne bi smelo biti prostora v parlamentu, kaj šele v vladni koaliciji“.
Levici sporazum, ki ga je dosegla z Marjanom Šarcem, zagotavlja ugodje brez odgovornosti, saj ima večja pooblastila, kot jih bo imela vlada. Zato lahko v vsakem trenutku blokira karkoli, torej resnično vlada.
Nastanek nove vlade je v tedniku Družina obširno komentiral teolog, publicist in civilno družbeni voditelj, prof. dr. Ivan Štuhec. Prepričan je, “da smo z Marjanom Šarcem dobili izrazito levičarsko vlado, ki nima nobenih možnosti za preživetje, če je ne podpre trda levica. Šarec je pristal na zlorabo demokratičnih mehanizmov za ohranjanje oblasti starih sil. Takšna vlada je največje jamstvo za to, da se ne bo zgodila nobena večja in nujna reforma podsistemov, da se ne bo nič sprostilo v smeri privatizacije in debirokratizacije in da bomo imeli še eno vlado, ki bo v praznem teku. Glavni krivec za to niso politiki, ampak voditelji slovenskega javnega mnenja, tisti v uredništvih in oni v ozadju. Zakaj? Zelo preprosto. Pred volitvami in po njih se nikjer niso temeljito ukvarjali z vsebino, ki jo ponujajo stranke, ampak z Janezom Janšo, pa čeprav ga ni bilo ne videti in ne slišati. V neki normalni zahodni demokraciji bi državo vodili ljudje, ki se spoznajo na pravo, ekonomijo, zunanjo politiko in na obrambo. Šarec je vse te ključne resorje potisnil čim bolj proč od sebe, v naročje drugih koalicijskih strank. Za to bo po opravljenem mandatu dajal največji odgovor“.
Vir: Novi Glas, 6. september 2018, str. 13
