»Samo za oblast se jim gre!«

politikaKo se nekdo, ki redno in poglobljeno spremlja politično dogajanje, znajde med »plebejci«, ki politiko spremljajo bolj mimogrede, dokaj hitro lahko ujame pregovorno nergaški stavek, ki je tokrat tudi naslov te kolumne. Predvsem se ta očitek nanaša na opozicijo, ki naj bi s populistično politiko skušala znova naskočiti oblastne pozicije.

Toda ali ni to, da gre opoziciji za oblast, pravzaprav odkrivanje tople vode? Namreč, dejstvo, da je politična stranka organizacija, ki si prizadeva priti na oblast ali vsaj dobiti čim večji vpliv na izvajanje državne oblasti, je vgrajeno že v samo definicijo politične stranke. Če je stranka že na oblasti, si prizadeva, da na oblasti tudi ostane. So pa sredstva za ohranitev oblasti lahko tudi neetična. Ker pa je slovenska parlamentarna demokracija stara manj kot četrt stoletja, je povsem jasno, da bo preteklo še veliko vode, preden bodo temeljni postulati parlamentarne demokracije vgrajene tudi v mentaliteto Slovencev. Namreč, velik del Slovencev je večino svoje življenjske poti preživel v času, ko parlamentarna demokracija v pravem pomenu ni smela obstajati, pač pa smo imeli navidezno »ljudsko« demokracijo z eno samo politično silo, ki se niti ni hotela imenovati »stranka«, čeprav smo ji pogovorno rekli »Partija«. V dvorani, kjer sedaj domuje Državni zbor RS, je tedaj delovala republiška skupščina, ki pa je bila praviloma le podaljšana roka Centralnega komiteja ZKS, slednji pa je – kako ironično – deloval praktično v isti stavbi. Tako se vedno znova izkaže, da precejšen del Slovencev še vedno ne razume bistva parlamentarne demokracije, ker je pač »enotnost v različnosti«, ki jo je nekdaj poosebljala SZDL, pač prijetnejša. Facta bruta, bi rekli stari Rimljani.

A to še ni vse. Precejšen del volilnega telesa namreč živi v nekakšni prikriti iluziji, da s slovensko parlamentarno demokracijo ter družbenim prostorom v izhodiščni poziciji ni nič narobe, kajti na videz parlamentarni sistem v Sloveniji v ničemer ne odstopa od tistih v zahodno-evropskih državah. Zato pa so moteči posamezniki in skupine, ki delujejo kot »špice, ki preveč štrlijo«, kot je konec osemdesetih let malo pred razvpitim procesom proti četverici JBTZ dejal tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl. Večina volilnega telesa namreč politiko spremlja površinsko, pač preko informacij, ki jih posredujejo predvsem dnevni mediji (radio, TV, dnevni časopisi). Zato se v skladu z »medijsko navidezno resničnostjo« tudi odzivajo. Za slovensko demokracijo velja, da je predvsem žrtev neizpeljane tranzicije. Formalno je brezhibna, vsebinsko pa precej deformirana. Z njeno formo namreč manipulirajo tisti, ki upravljajo državo mimo demokratičnih institucij, to pa so neformalna omrežja in njihovi nosilci, ki se popularno imenujejo »strici iz ozadja«. Prav zato je potrebno mnenja, ki prihajajo iz tega okolja (tako medijev kot strank t. i. levice, ki pravzaprav ni levica, pač pa postkomunistična elita), jemati s precejšnjo rezervo.

Poglejmo primer. Nedavno je predsednik SD Igor Lukšič na tiskovni konferenci, na kateri je komentiral interpelacijo proti ministru za izobraževanje, znanost in šport, Jerneju Pikalu, izrekel tudi nekaj ocen o dogajanju na »desnici« (beri: strankam, ki ne izhajajo iz naročja postkomunistične elite). Dejal je nekako takole: “če bo SDS v svoji destruktivni drži ostala sama, je to za Slovenijo »dober obet, saj se bo pokazalo, da ni celotna desnica destruktivna, pač pa to ostaja koncentrirano na eno samo stranko«. S tem je Lukšič nehote priznal dvoje: prvič, da je njegovi opciji očitno uspelo potegniti na svojo stran dve od treh opozicijskih strank, drugič pa, da je glavni namen postkomunistične elite predvsem ta, da opozicijsko SDS čim bolj izolira, kar pomeni, da tudi v primeru zmage na volitvah ne bo mogla sestaviti vlade. No, kot nalašč je očitke o destruktivnosti SDS nato ponovil še vodja poslancev PS Jani Möderndorfer, saj je največja opozicijska stranka napovedala ustavno obtožbo proti vladi, ker še ni poslala v parlamentarno obravnavo izvedbeni zakon o zlatem fiskalnem pravilu, ki je bilo sicer sprejeto v ustavo, a glede na vse bolj zagrizeno zadolževanje po visokih obrestnih merah ostaja mrtva črka na papirju. Če bi torej sklepali po stališčih predstavnikov koalicijskih strank, imamo torej v slovenskem parlamentu opraviti z nekakšnim opozicijskim monstrumom, ki vladi meče polena pod noge in blokira tudi tiste predloge, ki bi koristili državi. Ergo: največja opozicijska stranka je torej izvor vseh tegob v naši državi in moteč faktor blaginje. Še bolj pa njen predsednik.

Ali je očitek o destruktivnosti upravičen? Če bi to ocenili samo po tehnični plati glasovanja v parlamentu, bi morali narediti primerjavo, kako so poslanci SDS glasovali pri posameznih zakonih oz. ali so res glasovali proti vsakemu vladnemu predlogu. V javnih občilih teh podatkov ne bomo našli, ker je glede na veliko količino materiala, ki vsak dan odide iz pisarn državnega zbora v uredništva medijev, potrebna selekcija. Konstruktivnost opozicije pa se ocenjuje tudi glede na to, koliko zakonov in dopolnil pripravijo opozicijske stranke same. Tu je mogoče že najti nekaj konkretnih podatkov. Denimo o sklepih, ki so jih poslanci opozicije predlagali recimo na sejah parlamentarne komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti v zvezi z umori, ki jih je zagrešila SDV. Kot je znano, je vladajoča koalicija predlagane sklepe s preglasovanjem gladko povozila. Kar seveda ni nekaj novega. Ločnica med koalicijo in opozicijo je namreč v slovenskem parlamentu vsaj v tem primeru zelo jasno postavljena, tako da obstaja zelo majhna možnost, da bi recimo uspela interpelacija proti kateremu izmed ministrov (razen če bi se zameril kateri od koalicijskih strank), še manj pa ustavna obtožba, za katero je potrebna dvotretinjska večina. Zato je vsakršna, ne samo sedanja opozicija, v primeru takšnih formalnih manevrov dejansko že vnaprej obsojena na neuspeh. Pač pa lahko interpelacija vzbudi nekaj pozornosti in razprav v javnosti, kar morda dolgoročno vpliva tudi na rezultate naslednjih volitev. A to je pač del teka na dolge proge, ko se mora tekač večkrat ustaviti, tu in tam tudi pade in se morda celo poškoduje. V politiki tek na dolge proge ni ravno zaželen, kajti boj za volilne glasove dostikrat terja gnile kompromise, medtem ko tek na dolge proge terja zavzemanja za rešitve, ki so manj popularne, zato pa dolgoročno koristne. SDS bi se lahko mirno »potegnila vase« in brez pripomb dopuščala samovoljo sedanje vlade. A to bi bil velik greh proti lastni državi.

Omeniti pa velja še en nesporazum. Precejšen del medijev in javnomnenjskih voditeljev daje vtis, da je delovanje SDS pravzaprav glavni politični problem Slovenije. Celo bistveno bolj kot vse škodljive poteze sedanje vlade. Marsikdo se na primer sprašuje, zakaj se Janez Janša ni umaknil z vrha stranke, potem ko je bil obsojen v zadevi Patria (ali pa že prej, ob poročilu protikorupcijske komisije). Toda ali bi bil njegov potencialni naslednik v resnici kaj na boljšem? V kolikor bi namreč postal podobno kot Janša nevaren t. i. paradržavi, bi tudi sam doživel podobne poskuse politične likvidacije. Že iz novejše zgodovine vemo, da so vedno, ko je nekdo postal nevaren postkomunistični oligarhiji, hitro stekli mehanizmi medijskega umora. In ti mehanizmi so bili večinoma uspešni, čeprav ne vedno. Postkomunistična elita je namreč zelo jezna, ker Janše še dvajset let po aferi Depala vas ne more poslati na smetišče zgodovine, tako kot je v devetdesetih letih to že storila recimo z Marjanom Podobnikom, ki je sprva doživel veliko popularnost, nato pa uničenje (podobno se je zgodilo že z Edvardom Kocbekom). Prav ta dejstva dejansko nasprotujejo znani tezi, da je za ves medijski stampedo ter izolacijo SDS Janša kriv povsem sam. Lahko sicer razpravljamo o karakternih slabostih in na trenutke preveč afektivnemu odzivanju vidnih članov SDS, kar morda tudi olajšuje delo nasprotnikom. Toda prevelika afektivnost je pravzaprav stvar osebne in duhovne rasti (izkušnja avtorja teh vrstic to potrjuje). Tudi domnevni deficit notranje demokracije v stranki je najprej interna stvar njenih članov, šele nato ostalega dela javnosti. Navsezadnje tudi ukrajinska opozicija ni »brezmadežna«, kar pa ne opravičuje početja tamkajšnje postkomunistične oligarhije.

Zagotovo v politiki brez čustev ne gre, a v tem trenutku primanjkuje predvsem razuma. Ali se nam zdi logično, da je bil za poskus diskreditacije nagrajenca Prešernovega sklada Jožeta Možine odgovoren kar – Jože Možina? Če sem malo sarkastičen: Možina je tudi voditelj Civilne iniciative za pravično Slovenijo, s svojimi dokumentarnimi oddajami o komunističnih zločinih ter »destruktivnimi« izjavami pa je dostikrat motil »blaženi SZDL-jevski mir« v slovenski politiki in medijih. Verjetno ga prav zaradi njegovega izredno »destruktivnega« značaja večina medijev ne mara preveč. Na drugi strani imamo denimo glasbenika Zorana Predina, ki je košarkarskega sodnika »na gobec«, a ker ima kot ustanovni član Foruma 21 ter »dvorni« glasbenik nek ugled, so mainstream mediji njegov izpad obravnavali zelo milo. Tudi policija mu je napisala plačilni nalog za 80 evrov, kar ustreza kakšnemu obrobnemu prometnemu prekršku. O prepovedi nadaljnjega obiskovanja tekem seveda ni besed. Primerjave na liniji Možina-Predin verjetno ne bi uporabil, če se ne bi v ozadju skrival zakodiran kastni sistem slovenske družbe. Za tem se skrivajo tudi isti botri. Dr. Mitja Štular v Družini (priloga Slovenski čas, februar 2014) ni zaman zapisal, da Jože Možina »ni bil prvi niti zadnji, ki ga je to doletelo, jutri bo to kdo drug, a vzorec ostaja enak«. Lustracija v slovenskem političnem in nasploh družbenem prostoru se že dogaja – a v povsem obratni smeri. Vprašanje je le, ali smo spodobni to dojeti.

Foto: Flickr