Avtor: Stanislav Kovač. Vir: Finance. Novi predsednik SD Igor Lukšič je takoj po izvolitvi medije preplavil z novim valom političnega populizma, ki ga najbolj označuje njegova kategorična zavrnitev zapisa zlatega pravila v ustavo. Ker se je Lukšič hkrati razglasil za velikega zaščitnika privilegijev javnega sektorja, se odpira vprašanje, ali ima Slovenija brez zlatega fiskalnega pravila sploh prihodnost.
Lukšič: Zlato fiskalno pravilo je pokopano
Lukšič po vzponu na vrh SD medije dobesedno bombardira z izjavami, kjer se kaže kot populistični politik, ki ni naklonjen gospodarstvu in biznisu na sploh. Hkrati goreče zagovarja nedotakljivost privilegijev javnega sektorja, katerih del je kot zelo dobro plačan visokošolski učitelj tudi sam. Lukšičev populizem se najbolj jasno kaže v njegovih izjavah, da je radikalnost odlika, in v kategoričnem zavračanju zapisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo (Lukšič: Možnost zapisa zlatega pravila v ustavo je pokopana).
Zakaj potrebujemo zlato fiskalno pravilo
Aprila letos je bila objavljena v tujini odmevna raziskava Fiscal Cyclicality and EMU (Bénétrix, Lane, 2012), v kateri avtorja ugotavljata, da je eden od glavnih razlogov za gospodarsko krizo v državah evrskega območja neustrezna proračunska politika pred letom 2008, saj te države v predkriznem obdobju gospodarske rasti niso ustvarile zadostnih proračunskih presežkov.
Avtorja v raziskavi tudi ugotavljata, da bi morale predvsem države z velikimi plačilnobilančnimi primanjkljaji (denimo Grčija, Španija, Irska, Portugalska) ustvariti velikanske proračunske presežke, s katerimi bi omejile kapitalske prilive, nastanek posojilnih balonov in vpliv finančnih ciklov na javne finance. Bénétrix in Lane državam evrskega območja v razpravah o zlatem fiskalnem pravilu zato svetujeta, da sistemsko spodbudijo čim večje proračunske presežke v letih debelih krav, kar je ključ do preprečevanja prihodnjih kriz.
Zakaj je bankrotirala Grčija?
 |
Opozorila o nujnosti uvedbe zlatega fiskalnega pravila niso novost. Tako je leta 2001 izšla raziskava Economic Growth in Greece: Past Performance and Future Prospects (Bosworth, Kollintzas, 2001), ki je pokazala, da si je Grčija nakopičila glavnino astronomskega državnega dolga že v prejšnjem stoletju med letoma 1980 in 1995, ko je letni primanjkljaj državne blagajne kljub gospodarski rasti znašal v povprečju kar 11 odstotkov BDP, državni dolg pa se je povečal z 29 na vrtoglavih 112 odstotkov BDP (glej graf Javni dolg in saldo javnih financ Grčije).
Omenjena raziskava je že več let pred krizo razkrila glavni razlog za zdajšnjo gospodarsko in socialno kataklizmo Grčije, saj je ta država stopila v krizno leto 2008 s povsem enako ravnijo državnega dolga, kot ga je imela leta 1995. Vse drugo je zgodovina: leta 2009 je napihnjeni balon grškega državnega dolga dokončno počil in za seboj v brezno potegnil celotno evrsko območje.
Veliki pok državnih dolgov
 |
Svetovno znana ekonomista Vito Tanzi in Ludger Schuknecht sta leta 2000 v knjigi Public Spending in the 20th Century v zgodovinski analizi javnih financ skupine razvitih držav G-7 pokazala, da je prišlo med letoma 1970 in 1994 zaradi zgrešene doktrine keynesianizma (okrepljene vloge države v gospodarstvu) do velikega poslabšanja državnih financ, saj so razvite države kljub gospodarski rasti močno povečale proračunske primanjkljaje in nevarno napihnile balon državnih dolgov (glej graf Javni dolg in saldo javnih financ G-7).
Tanzi in Schuknecht sta veliko pred Nourielom Roubinijem in drugimi razvpitimi ekonomisti daljnovidno napovedala, da bodo razvite države zaradi nakopičenih državnih dolgov ob nastopu prve večje krize izpostavljene tveganju državnega bankrota. Njuna napoved se je s krizo leta 2008 tudi uresničila: premije za tveganje na državni dolg so poskočile v nebo, Evropa pa pod bremenom dolžniške krize vsak dan tone globlje.
Slovenski proračunski narobe svet
 |
Podatki iz grafa o gibanju slovenskega javnofinančnega primanjkljaja in BDP v zadnjih dveh desetletjih sporočajo, da se je tudi naša mlada država kmalu po nastanku ujela v dolžniško past, ki je usodno zaznamovala Grčijo in današnjo Evropo (glej graf Saldo javnih financ in BDP Slovenije).
Podatki iz omenjenega grafa kažejo, da je imela Slovenija javnofinančne primanjkljaje nepretrgoma vse od leta 1996 do 2006, in to kljub zelo visoki, v povprečju okoli štiriodstotni letni realni stopnji gospodarske rasti (rast BDP). V omenjenem obdobju zelo debelih krav bi morala imeti naša država vsako leto velike javnofinančne presežke, dejansko pa smo imeli v državni blagajni ves čas velikansko luknjo. Daleč najslabše je bilo obdobje pod finančnim ministrom Mitjo Gasparijem (1996-junij 2000), ko smo imeli zelo veliko gospodarsko rast in ustvarili velike javnofinančne primanjkljaje. Slovenija je ustvarila minimalen, a še zdaleč nezadosten proračunski presežek samo leta 2007.
Eksplozija državnega dolga Slovenije
Zaradi katastrofalne proračunske politike vseh vlad, od Drnovškovih, Ropove do Janševe, naša država od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja ni ustvarila potrebnih proračunskih presežkov za spopad s krizo in velikim upadom BDP po letu 2008. Pika na i vseh težav je bila Pahorjeva vlada, ki se v času krize ni ustrezno odzvala z varčevanjem in je razmere v državnem proračunu dodatno poslabšala.
 |
Zgrešenost dolgoletnih proračunskih politik vseh vlad kažejo podatki o gibanju skupne velikosti javnega dolga države in državnih poroštev, ki se pred krizo kljub dolgoletni gospodarski rasti ni zmanjšala, po nastopu krize pa je eksplodirala. Lani sta javni dolg države in državna poroštva skupaj dosegla že 67,2 odstotka BDP in presegala zgornjo dovoljeno maastrichtsko mejo 60 odstotkov BDP (glej graf Javni dolg in državna poroštva Slovenije).
Ni kosila, ki bi bilo zastonj
Evropska dolžniška kriza je potrdila znamenito misel Nobelovega nagrajenca za ekonomijo Miltona Friedmana: »Ni kosila, ki bi bilo zastonj.« Friedman je ekonomski fenomen dolga opisal z besedami, da je treba vsak primanjkljaj v državni blagajni (beri: vsa pojedena, a neplačana proračunska kosila) nekoč plačati.
Dolžniške krize v Grčiji, evropskih državah in Sloveniji prinašajo skupno sporočilo, da so vse države v preteklosti naredile veliko napako, ko so v dolgoletnih obdobjih debelih krav iz državne blagajne radodarno delile neplačana kosila in se močno zadolžile, namesto da bi s proračunskimi presežki zmanjšale državne dolgove in varčevale za hude čase suhih krav.
Zlato pravilo prepoveduje neplačana kosila
Zlato fiskalno pravilo, ki ga je v ustavo prva zapisala Nemčija, prepoveduje neplačana proračunska kosila in od politikov zahteva, da morajo z davkoplačevalskim denarjem ravnati kot dobri gospodarji, ustvariti čim večje proračunske presežke in skrbeti za dolgoročno vzdržnost državnih financ.
Janšo in Pahorja je v zvezi z zlatim fiskalnim pravilom srečala pamet, saj sta uvidela svoje pretekle napake in podpirata njegov zapis v ustavo. Povsem drugače je z novim predsednikom SD Lukšičem in prvakom SD Jankovićem. Od Lukšiča, za katerega je javni sektor nedotakljiva sveta krava, ni niti pričakovati česa drugega. S svojo skrajno demagogijo preseneča Janković, ki zase pravi, da je oh in sploh super menedžer, v bistvu pa nasprotuje, da bi se z zlatim pravilom v ustavo zapisalo načelo dobrega gospodarja, ki v letih debelih krav varčuje in preudarno skrbi za preživetje v letih suhih krav.
Z Lukšičem drvimo v grški bankrot
Zlato fiskalno pravilo je namenjeno brzdanju populističnih politikov, ki se v letih debelih krav prilizujejo volivcem z razsipanjem davkoplačevalskega denarja in jim ni mar, kaj bo z državo v hudih časih krize.
Do vzpona Lukšiča na vrh SD je v Sloveniji obstajalo upanje, da je kriza končno zresnila našo politično elito. Na žalost je Lukšič takoj po zmagi stopil na Jankovićevo stran in dokončno pokopal možnost zapisa zlatega fiskalnega pravila v ustavo, s čimer Slovenija pospešeno drvi v grški bankrot.
