Š. Pahor, Novi glas: Sestra Emanuelle o medverskem dialogu in prijateljih muslimanih

Ob odmevih na pariške dogodke, ko eni pravijo: Je suis Charlie, drugi pa: Ne, jaz nisem Charlie, sem se spomnila sestre Emanuelle, ki je več desetletij preživela v muslimanskih deželah. Zato naj v obliki prevoda odlomkov iz njene knjige še sama prispevam svoj komentar.

V svetu je sestra Emanuelle najbolj poznana zato, ker je živela med reveži na smetiščih v okolici Kaira. Imenovali so jo tudi Mati Tereza iz Kaira. Že od otroštva si je želela posnemati sv. Frančiška, zato se je nenehno spraševala, kako živeti Božjo ljubezen, kaj želi Bog od nje. Po štiridesetih letih redovniškega življenja in poučevanja na najboljših šolah v Turčiji in Tuniziji se je pri dvainšestdesetih letih, ko bi lahko uživala zasluženi pokoj, naselila na smetišču v Kairu. Več kot dvajset let je živela med reveži, tudi sama revna. Ponavljala je, da so to bila najlepša leta njenega življenja.

Vse svoje življenje se je sestra Emanuelle tudi zanimala za odnose med kristjani in drugimi religijami in jih spodbujala. Živela je v treh muslimanskih deželah: Turčiji, Tuniziji in Egiptu. Prijatelje je imela med pripadniki različnih verstev in tudi med nevernimi. Tem je vedno dejala: “Ti ne verjameš v Boga, ampak Bog verjame vate, saj vidim, da imaš rad ljudi, da jim daruješ svoje srce, svoj čas, svoj denar. Torej si Božji otrok, pa če to verjameš ali ne”. Navajala je odlomek iz Matejevega evangelija: “Bil sem lačen in ste mi dali jesti, bil sem žejen in ste mi dali piti, nag in ste me oblekli …” Poudarjala je, da vera ni dovolj, da je potrebno ljubiti vsakega človeka, ne glede na okoliščine, spoštovati njegovo religijo, kulturo, narodnost – če ga ne ljubim takega, kot je, nisem Božji otrok. Zato je rekla: “V današnjem globaliziranem svetu je medverski dialog nujnost, ne izbira. V svetu, kjer v trenutku vemo, kaj se dogaja v Ameriki, Afriki in povsod drugod, ne moremo misliti le nase, na svojo vero, kulturo in narod. Smo otroci sveta, vesolja. To daje življenju izjemno odprtost, saj se čutim povezano z vsakim človekom na svetu, z njegovimi težavami, veseljem in bolečinami. To dela življenje čudovito, saj smo sestre in bratje milijonov ljudi, ki danes živijo na tem planetu. Mislim, da je zelo pomembno pomagati vsakomur, da živi po svoji veri. Ko sem začela na smetiščih v Kairu odpirati šole, sem pazila na to, da so bili učitelji tako kristjani kot muslimani. Medverski dialog pa je potreben tudi v Evropi, kjer je veliko priseljencev drugače verujočih”.

Že pred 2. svetovno vojno je obiskala istanbulskega patriarha Athenagorasa. Ta je takrat njej in njenim učenkam dejal: “Vsi smo bratje in sestre, naj smo katoliki, pravoslavni ali protestanti. Vsi imamo istega Kristusa. Tudi muslimani so naši bratje in sestre. Imamo istega Boga. Moramo se ljubiti. Ne smemo se ustavljati pred tem, kar nas ločuje, ampak iskati, kar nas združuje, saj človeške razmejitve ne segajo do neba”! Ko je živela v Egiptu, je bil njen prijatelji koptski pravoslavni patriarh Shenoud III. Pravoslavnim smetiščarjem je pomagala zgraditi dve lepi pravoslavni cerkvi, muslimanskim pa minaret. S temi konkretnimi dejanji jim je hotela pokazati, da smo vsi otroci istega Boga, bratje in sestre. Mladih muslimanov ni nikoli spreobračala v katolike, saj je vedela, da bi imeli težave.
Pripovedovala je o alžirski družini, kamor so jo večkrat povabili na obisk. Mama Fatima je opoldne molila, sklonjena k tlom, sestra Emanuelle pa se ji je pridružila. Tako se je v molitvi poglabljalo njuno prijateljstvo, čeprav sta ohranili vsaka svojo vero.

Opomba: citati v prispevku so prevod iz knjige Je suis la femme la plus heureuse du monde (Paris, 2012).

Več: Novi glas

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.