Predsednik ZDA Barack Obama je v svoji kampanji znal motivirati množice tudi s kratkim sloganom ‘Yes, we can’. V Sloveniji se po drugi strani zdi, da bolj vpijejo ‘No, we can’t’, oziroma, ‘Ne, ne moremo!’
Ni vsega kriv državni aparat, ampak na misel mi pride zgodba o želji podjetnika, da v Sloveniji postavi majhno pivovarno. Po dolgotrajnih mukah je človek obupal in jo zgradil čez mejo, v Avstriji, kjer velikih težav ni imel. Da bi uresničil svoje sanje, je moral zapustiti svojo domovino. Državna birokracija zna biti sama sebi namen in povzročati hude glavobole državljanom, ki bi radi nekaj postorili. Morebiti je tako, da vam povprečen birokrat ne razume povezave med dobro delujočim gospodarstvom, ki s čim manjšimi ovirami lahko investira, ustvarja delovna mesta in žanje dobičke in med svojo plačo. Da ne razume, da moraš pobrati davke, da bi lahko plačal proračunske izdatke.
O tem pogosto razmišljam. O tem ‘Ne, ne moremo!’ občutju. Moraš delati v javnem sektorju, da razumeš, kako takšno razmišljanje onemogoča, da bi bilo postorjeno mnogo več in kako zbija motivacijo tistim, ki so se prirpavljeni potruditi. Veliko je kriva uravnilovka, plačevanje ljudi po položajih in izobrazbi, ne pa po učinku, ampak potem vam bo kakšen strokovnjak že povedal, da je v javnem sektorju zelo težko meriti učinkovitost in tako vse ostaja po starem. No, če so vsi plačani enako, ne glede na to, ali delajo tistih pregovornih 12 ur na teden, ali pa če vztrajajo do šestih zvečer in se zmozgani odvlečejo domov, potem ko niti malice niso imeli, je jasno, da bodo slednji obupali. Saj bi bili nori, če ne bi. Ampak pustimo ta javni sektor in poglejmo širše.
V tej državi je težko postaviti navadno vetrnico, ker se takoj pojavi opozicija z za lase privlečenimi razlogi, zakaj le te ne smete postaviti blizu njih. Kakor birokrati, tudi navadni državljani pogosto ne razumejo povezave med investicijami, razvojem, delom in med lastnim standardom. Rečejo si, kaj mene briga, če bodo zgradili drugi tir do Kopra, jaz hočem socialni transfer. Jezili se bodo, če bo tujec samo nakazal, da bi kupil slovensko podjetje in bodo, številni, vztrajali pri nacionalnem interesu, potem pa tarnali, ko bo iz srebrnine nastalo staro železo in bo prihodkov v proračun manj in se bo število delovnih mest zmanjšalo. Pa ne pravim, da naj država kar razproda vse, kar ima. Nikakor ne, le prioritete je treba imeti in se odločiti, kaj je res v nacionalnem interesu in katera so tista področja, kjer država nima kaj iskati.
Rad berem Mazinija in njegova podoba Slovencev ni nič kaj lepa. Majhen, zaprt in zavisten narod, ki ne dopušča posameznikom, da bi se razvijali. Ne rečem, sem bolj socialistično usmerjen, ampak to še ne pomeni, da zagovarjam zadušitev uspešnih ljudi z davki, kaj šele da bi jim odvzemal premoženje, ker so veliko svojega časa in energije vložili v delo, ki se je izkazalo za uspešno. Progresivno obdavčenje je v redu, ker potem bolj uspešni in bogatejši prispevajo več v skupno malho, zatiranje pa ni na mestu. Imeti moramo pravično mero in se zavedati, da nekdo, ki mu je uspelo, zaradi tega še ni avtomatsko pokvarjenec, ki je pridobival na izkoriščanju drugih, čeprav se takšni tudi najdejo. Za slednje imamo potem pravosodni sistem in zakonodajo. No, vsaj morali bi imeti dober sistem, a ga na žalost v tej državi nimamo.
Kamorkoli grem, slišim ta ‘Ne, ne moremo!’ So izjeme, sploh v športu smo Slovenci zelo uspešni. Drugače je bolj žalostno. Veliko mrmranja, stokanja, ogovarjanja, zavisti, sovraštva, malo pa pozitivne energije, želje storiti nekaj velikega, ali vsaj kakšen majhen korak k boljšemu svetu, k boljšemu okolju, k spremembam na delovnem mestu, ki bi koristile vsem. Zgradijo novo stavbo medicinske fakultete v Mariboru in se najdejo takšni, ki se norčujejo iz nje, nek propadli politik hoče postaviti letalski muzej in ga razglasijo za največjega cepca, kakšen uradnik se trudi bolj kot ostali in je bedak, ki kvari povprečje, mlad vizionar ima idejo pa mu vsi pravijo, da to nikoli ne more uspeti in naj kar odneha.
Popolnoma razumem, zakaj toliko mladih ljudi zapušča Slovenijo. Če hočeš karkoli narediti, tudi če imaš sredstva, te najprej zatolčejo v tla z negativnostjo, potem pa na pot zmečejo toliko ovir, da je pravi čudež, če uspeš. No, če uspeš pa te potem verjetno razglasijo še za barabo, ker kako bi drugače sploh lahko uspel? Da ne govorimo o tem, kako nikamor ne moreš brez zvez in poznanstev.
In potem imamo še politični razred, ki živi večinoma na nasprotovanju, na majhnih zgodbah sovraštva, tudi če so že več kot pol stoletja stare, medtem ko velikih zamisli ni. Državljani, ki so že tako zastrupljeni, dnevno dobivajo novo dozo strahu, afer, sodnih procesov, policijskih preiskav, političnih nastavljencev in strankarskega preigravanja, ko bi potrebovali zdravilo v obliki velikih zgodb. Vem da se marsikdo smeje tistemu svetilniku Evrope in raznim hitrejšim vlakom, s katerim nas je skušal polniti bivši predsednik vlade in zdajšnji predsednik republike Borut Pahor, toda v resnici je ta smeh le klavrni cinizem, ki se oklepa svoje negativnosti. Dokler ne bomo imeli velikih zgodb, za katere se bomo pripravljani boriti in jih podpirati, bomo le Slovenija, revna evropska periferija, ki je nihče ne more jemati resno.
Te velike zgodbe, če pomislim, niti niso tako zelo velike, morale bi biti celo samoumevne. Imamo lepo deželo, zakaj ne bi ustvariti podobe turističnega raja? Ogromno gradov, da bi postali dežela gradov, na primer. Ampak pri turizmu nam še tako gre dobro. Kaj pa, če bi se ponašali z dobro delujočo birokracijo, z zakonodajo, s sodobnim šolstvom, vsaj s tem, da nas ne bi bilo sram, koliko državljanov je lačnih? Da, tako nizko smo že padli. Šolske uniforme, zakaj pa ne? Odprta družba, kjer smo ponosni na raznolikost, kjer se lahko pohvalimo, da z odprtimi rokami sprejemamo tujce, jih vključujemo v družbo in nismo polni sovraštva do njih. Zakaj se ne bi hvalili, da je v Sloveniji najlažje v regiji ustanoviti podjetje, dobiti vse potrebne papirje, investirati? Zakaj ne bi imeli najboljšega sodstva? Zakaj ne bi bili ponosni še na kaj drugega, kot samo na športnike?
Marsikaj je povezano z denarjem, ki nam ga primanjkuje, ampak marsikaj je tudi posledica negativnosti, ki nas prežema. V resnici smo negativna Slovenija in bi morali, kakor se je ponesrečeno poimenovala ena politična stranka, postati pozitivna Slovenija. Takšna, ki ne zre v preteklost in maha z zastavami propadle države, kakor da bi se stari časi, ki niti niso bili tako zelo dobri, lahko vrnili. Takšna, ki maha s slovenskimi zastavami, ne zato, ker bi bila zadovoljna s stanjem, ampak ker tem zastavam daje nove vsebine, ker so te zastave simbol novega, boljšega, nečesa za kar se borimo. Pozitivna, prijazna in bolj samozavestna Slovenija, ki išče izzive in ne vidi samo probleme.
Vir: blog Razpotja
