Se bo Vlada in na njenem čelu pozitivna avantgarda zopet lotila uvajanja novega davka na nepremičnine, s katerim bi obdavčili tudi vse cerkve, kapelice in znamenja. Bo s tem zopet dokazovala, da se v odnosu do Cerkve zgleduje po svojih revolucionarnih idolih iz prvih povojnih let oz. jih bo želela celo preseči. Ceno tega davčnega izsesavanja bomo drago plačevali vsi državljani. Za verne pa to lahko pomeni dodatno obdavčenje, kar je izrazito diskriminatorno.
»Cerkev je neobdavčena.«
Ob številnih primerjavah današnjega časa s komunizmom se včasih zdi, da so privlečena za ušesa in zgolj za dnevno politično rabo. Javnost, naveličana medsebojnih ideoloških obtoževanj, je postala na te primerjave bodisi alergična ali apatična, kar pa je nadvse rodovitno okolje, da se vzorci iz totalitarne preteklosti dejansko prenašajo v današnji čas. To se v tem trenutku očitno dogaja z nepremičninskim obdavčenja Cerkve. V provladnih medijih poslušamo ponavljajočo lajno o bogati Cerkvi, ki jo država zalaga z enormnimi količinami davkoplačevalskega denarja, poleg tega pa je oproščena vseh davkov. Tiskovni urad SŠK je sicer že večkrat argumentirano zavrgel vse trditve o ogromnih državnih subvencijah in neplačevanju davkov, a mediji se na to ne ozirajo kaj dosti in kot verodostojno mnenje navadno podajo izjave profesorjev s FDV-ja ali članov koalicije za ločitev cerkve od države, in na koncu spomnijo še na mariborsko nadškofijsko finančno katastrofo.
V takem ozračju je bila vladna namera o uvedbi davka na nepremičnine, ki bo obdavčila tudi verske objekte, med Slovenci toplo sprejeta, saj da bo s tem končno zadoščeno pravici in bomo vsi enakopravni pred zakonom. Ta ukrep pa ne le, da je škodljiv za državljane, je tudi izrazito diskriminatoren do verujočih in kaže na (ne)kulturni nivo vlade in njen primitivizem, s katerim celo presega svoje revolucionarne idole.
»Davki gredo svojo pot.«
Partija je po prevzemu oblasti leta 1945 sklenila ekonomsko uničiti svojega glavnega sovražnika – Cerkev, oz. kot je v sebi lastnem robatem slogu že leta 1945 dejal Boris Kidrič: »Farje bomo prijeli tam, kjer jih najbolj boli, to je pri denarju!« Izvedli so številne ukrepe: nacionalizacijo, prepoved pobiranja bere, ukinitev državnih plač za katehete, ukinitev kakršnih koli subvencij ter enormno obdavčitev. Prav področje davkov je partija sčasoma prepoznala kot najbolj primerno za pritisk in izsiljevanje in si vedno znova izmišljevala novih davkov in samovoljno določala njihovo višino. Tako so morali duhovniki na župnijah plačevati davek na dohodek od kmetijskih zemljišč, ki so jih obdelovali sami, dohodke od zgradb, danih v najem ali v zakup, prejemkov v gotovini, pučšice, ofra, darov, prejetih v naravi, krstov, porok, pogrebov, maš, zvonjenja, najemnin cerkvenih klopi, pisarniških taks itd.
Da so lahko zvišali davek in zaostrili pritisk, so v davčno osnovo celo stlačili vse prihodke v župniji, od podružničnih in župnijskih cerkva, nadarbin, do dohodkov duhovnikov. Ko so škofje z oblastjo želeli doseči razumen dogovor oz. jasna merila, so naleteli na sprenevedanje in odgovore, kot je bil npr. Kraigherjev: »Davki gredo svojo pot.« Ljubljanski škofiji je bil v letih do 1955 naložen tako visok davek, da ga niti slučajno ni bila zmožna plačati, in so ji zato leta 1955 zaplenili še edine preostale nepremičnine, ki so preživele nacionalizacijo: dvorec Goričane in 10 ha zemlje. Kljub vsem davčnim obremenitvam, pa partija nikoli ni obdavčila verskih objektov: cerkva, kapelic, križev.
Naše cerkve in znamenja ter vladni balkanski primitivizem
Slovenska zemlja je prepredena s cerkvicami, kapelicami in križi. Ima vse polno po sebi umerjenih pomnikov, ki jih je stoletja gradila in varovala roka naših prednikov in tvori domačo, slovensko kulturno krajino. Ti spomeniki so vedno dišali po domačnosti in pričujejo o izvirnosti in ustvarjalni moči naših ljudi skozi stoletja. Od civilizirane in kulturne vlade, ne glede na nazorsko opredelitev, bi človek pričakoval, da bi podpirala ljudi, ki so prostovoljno pripravljeni skrbeti za to narodno kulturno dediščino, ali pa bi jim nemara celo prišla naproti s kakšno davčno olajšavo. A danes imamo, žal, opravka z vlado, iz katere veje ne le groba proticerkvena nastrojenost, temveč tudi balkanska mafijska izterjevalska mentaliteta, ki ji je tuj kakršen koli občutek za tradicionalno slovensko kulturo, ki nima nikakršne zgodovinske zavesti in nima nikakršne empatije do drugače mislečih.
Po vladnem predlogu davka na nepremičnine naj bi torej vse verske objekte, od katerih je večina celo pod spomeniškim varstvom, letno obdavčili z 0.5 % njene vrednosti. In kdo bo to plačeval? Kdo je ta prebogata Cerkev, ki jo je nujno potrebno odreti? To smo mi, verniki, župljani, naše mame, očetje, dedje, sosedi, sorodniki, vsi mi, ki skrbimo za božje hiše, za križe, za znamenja, vsi tisti, ki čutimo dolžnost, da ohranjamo kulturno versko izročilo in s prostovoljnimi prispevki in delom skrbimo za njihovo obnavljanje in lepoto.
Nas čaka primitivizem, ki ga ni zganjala niti »ljudska oblast« po vojni!
Po sedanjem predlogu bo morala povprečna župnija s petimi ali desetimi podružničnimi cerkvami samo za ta davek državi plačevati po nekaj tisoč evrov! To je indirekten dodaten davek za vse verne in kot tak diskriminatoren, krivičen in močno spominja na judovski davek. Samo zamislite si, kako bodo zmogle novi davek plačevati župnije na zapostavljenih področjih nekje na Kozjanskem, v Prekmurju ali Beli krajini z nekaj sto župljani in hudimi ekonomskimi stiskami, kjer ljudje že tako s težavo prostovoljno prispevajo denar za obnove!? Takšna obdavčitev je unikum v vseh primerljivih državah Evropske unije, barbarstvo brez primere, primitivizem, ki ga ni zganjala niti »ljudska oblast« po vojni!
