V preteklih dneh smo dobili kar nekaj odzivov na intervju z Mariom Plešejem, ki je za iskreni.net spregovoril o svoji homoseksualnosti, pa tudi o osebni in duhovni rasti ter ljubezni do Cerkve.
Nisem mislil, da bom moral dva tedna po objavi pisati utemeljitev, zakaj smo intervju objavili, in pojasnjevati, kaj je bil namen intervjuja. Toda hkrati na ta izziv odgovarjam z veseljem in v zavezanosti našim bralcem, ki si gotovo za svoja vprašanja zaslužijo premišljene odgovore.
Upam, da bo pričujoči zapis spodbudil nadaljnji dialog, predvsem pa odprl nove poti tako za pastoralo homoseksualnih oseb v Cerkvi kot tudi za dostojanstven dialog o tej zahtevni tematiki v širši družbi.
Mešani odzivi
Kot sem pričakoval, so bili odzivi na intervju močni in mešani. Od vseh naj omenimo morda tri najbolj značilne: pretresenost, negotovost, nasprotovanje.
1. Pretresenost. Mnogi, ki so intervju sprejeli z odobravanjem ali celo navdušenjem, so povedali, da jih je Mariova izpoved močno nagovorila, da jih je vpogled v njegov notranji svet pretresel.
Tako sem denimo preteklo soboto v eni od župnij na Gorenjskem izvajal »misijonski dan« teologije telesa. Do mene je pristopil gospod, poročen mož, in dejal, da je naš portal odkril šele pred nekaj dnevi, v pripravi na naše srečanje ob teologiji telesa.
Ob brskanju po spletni strani je naletel tudi na intervju z Mariom in ga podrobno prebral. Gospod mi je zaupal, da ga je intervju pretresel. Nobene besede nisva več rekla o tem, bilo je dovolj.
Pa ni bil edini tak odziv. Morda najmočnejši, ker je bil tako neposreden, pristen in zajet v tako malo besed.
2. Negotovost. Veliko ljudi je ob objavi intervjuja doživelo negotovost. Morda jih je Mariova iskrenost in odprtost nagovorila, zagotovo pa so jim nemir v srcu povzročile njegove besede, v katerih zagovarja rešitev, da bi Cerkev ponudila neko možnost življenjske skupnosti, v kateri bi ob obljubi trajne zvestobe homoseksualne osebe lahko živele aktivno spolnost.
Gotovo je k tej negotovosti pripomoglo tudi dejstvo, da sam v intervjuju ob tem stališču (ki zadeva vprašanje nauka) nisem odprl nadaljnje debate. Kar nekaj ljudi, ki sicer naklonjeno spremlja naše delo, je bilo zato razočaranih in so se spraševali, zakaj smo »dovolili« to zapisati oziroma kakšno stališče ima do tega iskreni.net.
Ob intervjuju so se tako gotovo marsikomu pojavila vprašanja, kot nam jih je v sporočilu po elektronski pošti zapisala ena od naših zvestih bralk: »Pred kratkim ste objavili en članek, ki ga ne razumem popolnoma … Kaj je namen članka, kakšno je ključno sporočilo? Nočem nekaj predvidevati, nočem na hitro zamahniti z roko ali bognedaj obsojati, zato sem vas želela vprašati za mnenje :)«
Ta vprašanja so zagotovo legitimna, saj iskreni.net ni samo medij, ampak družinska organizacija z jasno profiliranimi izobraževalnimi programi, še posebej s področja priprave na zakon, zakonskega življenja in teologije telesa. Če bi bili samo medij, bi se lahko izgovorili, da smo le objavili osebni pogled, ker pa smo tudi družinska organizacija, je prav, da to podrobneje pojasnimo.
3. Nasprotovanje. Intervju pa je doživel tudi nekaj nasprotovanja. Nasprotovanje se je oblikovalo predvsem s strani nekaterih, ki so že prej morda dvomili o ustreznosti naših pristopov in našega dela.
Značilno je, da se je to nasprotovanje povezalo z izražanjem dvoma, ali smo pri iskreni.net res »katoliški« in celo s teorijami zarote in razglabljanjem, »kdo stoji za nami«.
O tem se niso toliko spraševali redni bralci našega portala in udeleženci naših programov, ampak predvsem nekateri posamezniki, ki so aktivni na področju pastorale v Cerkvi, aktivni v (katoliški) civilni družbi ter celo nekateri duhovniki in škofje.
Več lahko preberete na iskreni.net.
