Najnovejše obsodbe za gospodarski kriminal niso dokaz, da je pri nas konec nedotakljivih.
Po medijsko odmevni prvostopenjski obsodbi Igorja Bavčarja in Boška Šrota, ki ju je ovadil Zoran Janković, so sledile razprave o učinkovitosti pravne države, kjer je predsednik višjega sodišča v Ljubljani Jernej Potočar za POP tv izjavil: »Kaže, da je pri nas konec nedotakljivih.« Ker je bila za slovenski tranzicijski kapitalizem dve desetletji značilna odsotnost delovanja institucij pravne države, se postavlja vprašanje, ali je z najnovejšimi obsodbami gospodarskega kriminala res konec nedotakljivih.
Izvirni kriminalni greh danes bankrotiranega modela nacionalnega interesa, ki ga poosebljata tudi nekdanji Bavčarjev Istrabenz in Šrotova Pivovarna Laško, se je zgodil 21. decembra 2001 v pivovarski vojni med Pivovarno Laško in takratnim Interbrewom (pozneje Inbew) za Pivovarno Union. Takrat sta v pisarno direktorja Soda prikorakala tedanji šef Pivovarne Laško Anton Turnšek (dolgoletni član LDS, pozneje tudi Foruma 21) in njegov namestnik Boško Šrot (dolgoletni član SD) in pod mizo brez predhodnega javnega zbiranja ponudb kupila državni delež v Pivovarni Union od Soda, ki ga je vodil Anton Končnik (SLS). Šlo je za prvo medijsko odmevno nepregledno prodajo državnega premoženja, ki je pri varuhih nacionalnega interesa požela bučen aplavz in postala negativni zgled vsemu poznejšemu gospodarskemu kriminalu v imenu zaščite nacionalnega interesa – če si zagovarjal nacionalni interes, se je kriminal še kako splačal.
Dokaz za to je škandalozna nagrada Združenja Manager za življenjsko delo glavnemu avtorju nacionalnega interesa Pivovarne Laško Turnšku, čeprav bi moral s svojim učencem Šrotom odgovarjati pred sodiščem. Agencija za trg vrednostnih papirjev je sicer zoper Pivovarno Laško sprožila sodni postopek zaradi kršitve prevzemne zakonodaje pri prevzemu Uniona, a je postopek pozneje zastaral. Združenje Manager je leta 2007 Turnšku podelilo sporno nagrado z utemeljitvijo, da so pod Turnškom »v Pivovarni Laško na skrivaj odkupili tudi 25-odstotni delež Uniona«. S tem je elitno menedžersko združenje kriminalno dejanje postavilo na raven družbene vrednote in javno pokazalo, da je v tranziciji podpiralo nepregledno prodajo državnega premoženja.
Šrot in Bavčar sta postala veliki »medijski zvezdi« poleti 2005 v času prve Janševe vlade, ko sta po zgledu nepregledne prodaje državnega deleža Uniona iz leta 2001 pod mizo enako kupila državni delež Mercatorja od Kada in Soda. Tokrat številni zaščitniki nacionalnega interesa niso ploskali kot pri nepregledni prodaji Uniona, ampak so jo obsodili. Vendar ne, ker bi jim bilo nenadoma do pravne države, ampak zgolj zato, ker je njihov favorit Zoran Janković zaradi tega ostal brez upanja na prevzem Mercatorja. Janković je nekaj let pozneje ovadil Šrota in Bavčarja zaradi spornega posla Pivovarne Laško z delnicami Istrabenza, ki je bil pravzaprav začetek prikritega Bavčarjevega menedžerskega prevzema Istrabenza. Bavčar in Šrot sta zdaj obsojena na prvi stopnji.
Na obsojena bi moral biti gotovo ponosen glavni avtor bankrotiranega nacionalnega interesa Jože Mencinger, saj sta tako Bavčar in Šrot uresničila Mencingerjeve življenjske sanje o nacionalnem interesu in menedžerskem kapitalizmu, kjer je bilo menedžerjem pri privatizaciji družbenega (državnega) premoženja dovoljeno prav vse. Spomnimo, da je ravno Mencinger za Gospodarski vestnik že leta 1996 brez kančka sramu javno spodbujal menedžersko plenjenje družbenega premoženja z besedami: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi najbrž tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje« (GV, 41/1996).
Prvostopenjsko obsodbo nekoč nedotakljivih menedžerjev Bavčarja in Šrota je treba pozdraviti z dvignjenimi rokami. Na vrhuncu menedžerskih prevzemov poleti in jeseni 2007 sem v Financah objavil serijo člankov o slovenskih oligarhih. Med njimi tudi kolumne Bavčarjeva oligarhija (145/2007), Šrotova oligarhija (159/2007) in Nacionalni interes = interes oligarhov (164/2007), kjer sem poudaril, da Bavčar in Šrot utelešata najslabše plati slovenskega plenilskega kapitalizma, saj jima je uspelo zgolj zaradi močnih političnih povezav z oblastniki vseh političnih barv, tako levih kot desnih. Oba sta s kršenjem temeljnih pravil konkurence in pravne države ter s posojilno piramido v imenu nacionalnega interesa prevzemala velike gospodarske sisteme, ki so se z nastopom krize sesuli kot hišice iz kart.
Več: Finance
