Vojna za Luko Koper je prvi veliki frakcijski spopad strank na oblasti za nadzor nad tem, katera politična klika si bo bolj omastila prste na račun državnega premoženja.
Konec julija, ko je bila vlada Bratuškove uradno na dopustu, je bil za predsednika nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe (Sod) imenovan eden najzvestejših političnih kadrov Zorana Jankovića – Samo Lozej. Ker Sod upravlja večmilijardno državno premoženje in je v bistvu največji »kapitalist« v državi, se odpira vprašanje, kaj pomeni Jankovićev vstop v državno politiko za prihodnost Slovenije.
Lozej je Jankovićev politični kader par excellence, saj si lahko že na spletni strani Pozitivne Slovenije preberemo, da je kot član volilnega štaba sodeloval v vseh Jankovićevih predvolilnih kampanjah tako na lokalnih kot na zadnjih državnozborskih volitvah. Je tudi ustanovni član PS in dolga leta eden najpomembnejših političnih predstavnikov Jankovićevega kadrovskega omrežja v MOL, ki prek Javnega holdinga Ljubljana obvladuje številna podjetja.
Prav Lozej je bil pred nedavnim imenovan za direktorja Termoelektrarne in toplarne Ljubljana, pred tem pa je bil direktor javnega podjetja Ljubljanske tržnice in parkirišča. Ob Lozeju je nadzornica Soda tudi Nives Cesar, ki je bila izvoljena na Listi Zorana Jankovića in je članica ljubljanskega mestnega sveta. Janković močno lobira tudi za Zdenko Grozde, direktorico Javnega holdinga Ljubljana, da bi postala predsednica uprave Soda.
Čeprav gre za doslej najbolj očiten primer političnega kadrovanja predstavnikov Jankovićevega omrežja v pomembne državne ustanove, dominantni mediji niso zagnali vika in krika o kadrovskem cunamiju. Namesto tega so vse poletje slovenskim ovcam prali možgane s klasičnim medijskim spinom o zdravstvu kot največji sistemski težavi države. Tudi premierka Bratuškova je pridno gledala v tla kljub kršitvi koalicijske pogodbe o depolitizaciji kadrovanj in svojem zaklinjanju, da njena vlada ne bo kadrovala po političnem ključu. Kot marioneti sta svojo politično vlogo odigrala tudi šefa SD Lukšič in DL Virant.
Spomnimo, da Lukšič in Virant kljub poročilu KPK od Jankovića nista zahtevala odstopa z javne funkcije župana z razlago, češ da se je Janković s formalnim umikom z vrha PS umaknil tudi iz državne politike in nima več vpliva na PS, Bratuškovo in koalicijo. Danes se oba delata neumna, kot da se ni zgodilo nič, čeprav se je Janković z imenovanjem Lozeja za prvega nadzornika Soda na polno vrnil v državno politiko.
Splošen medijski in politični molk o namestitvi pomembnega Jankovićevega človeka Lozeja na vrh Soda je edini pretrgal predsednik GZS Samo Hribar Milič, ki je le nekaj dni po Lozejevem imenovanju na tribuni gospodarstvenikov, 7. avgusta, spomnil na dogodek, kako je pred 13 leti takratni predsednik vlade Anton Rop prav v prostorih GZS opomnil Jankovića, da ga je sam postavil za direktorja Mercatorja.
Hribar Milič je ob tem še dejal, da se od takrat do danes ni spremenilo prav nič, saj ima po njegovem politika še vedno odločilno vlogo pri kadrovanju v državnih podjetjih, čeprav bi morali depolitizirati sistem upravljanja že zaradi sprejetih meril in pravil OECD.
Lozejevo imenovanje za glavnega nadzornika Soda je v resnici Jankovićeva vrnitev na »kraj zločina«, saj je bil prav ta kot pomemben predstavnik Kučanove kapitalske elite s pomočjo tedanje LDS politično kadrovan na čelo Mercatorja. Sledile so številne afere v času Jankovićevega vodenja Mercatorja, ki so razkrile skrite poti, kako imeti kot zasebnik korist od državnega premoženja. Najodmevnejše je bilo razkritje, da je Mercator kot večinsko državno podjetje posloval tudi z Jankovićevim družinskim podjetjem Electo in družbo Volos, kjer je bil udeležen njegov sin.
Jankovićev sporni odnos do državnega premoženja se je po njegovem vstopu v politiko najbolj pokazal na primeru njegovega političnega lobiranja pri vodstvu državne NLB za kreditiranje Grepa, ki ga je Jankovićev MOL izbral za zasebnega partnerja za gradnjo Stožic. Na koncu je MOL z več deset milijonov evrov preplačal naložbo v Stožicah, Grep pa je pristal med slabimi terjatvami NLB. Navedena primera Mercatorja in NLB jasno sporočata, kakšno upravljanje državnega premoženja nas čaka z vstopom Jankovićevega kadrovskega omrežja v državna podjetja.
Več: Finance
