Papež Frančišek v oktobru tako rekoč kot za stavo zbira simbolične mejnike na ekumenskem področju in na področju medverskega dialoga. Takoj po obisku v Gruziji in Azerbajdžanu za Kavkazom se je v Rimu srečal z anglikanskim primasom Justinom Welbyjem. Vrhunec pa bo vsaj letošnja bera dosegla s pontifeksovo udeležbo ob otvoritvi praznovanja petstote obletnice Lutrove reformacije konec meseca na Švedskem.
Prijaznejša Armenija in Azerbajdžan
Spremljevalcem papeževih korakov ni ušla hladnost sprejema v Gruziji, prav tako ne odločne besede o teoriji spola. Vendar je začudenje nad odzivom Gruzijcev in vrha njihove cerkve v marsičem pretirano. Če se (kot katoliški papež, kajpak) kdo odpravi v deželi, kot sta Gruzija in Azerbajdžan, kjer je katoliška navzočnost skoraj neznatna in Katoliški cerkvi nikoli ni uspelo pognati globljih korenin, sta razloga lahko pravzaprav samo dva. Prvi je, da lahko potem rečeš, da si tam bil, drugi pa, da majhnim in velikokrat obrobnim katoliškim skupnostim pokažeš, kako zaradi svoje majhnosti še zdaleč niso pozabljene. Čeprav pri Frančišku podobno kot pri svetem predhodniku Janezu Pavlu niti prvi razlog ni čisto za odmet, je bil drugi gotovo v ospredju pri načrtovanju zakavkaške poti.
Tri države na tem območju je pontifeks sprva hotel obiskati v paketu. Iz tega slednjič ni bilo nič, ker sta Azerbajdžan in Armenija na smrt sprta. In če je druga ena najzvestejših ruskih zaveznic, igra prvi skupaj z Gruzijo bolj na ameriško karto. Tudi izplen je bil že junija v Armeniji daleč najboljši. Po svoje razumljivo, saj slednja najbolj potrebuje papeževo podporo in je je bila pri vprašanju priznanja pokolov nad Armenci kot genocida že deležna. Iz podobnih razlogov je lahko Frančišek bolj zadovoljen odhajal iz Bakuja kot iz Tbilisija, četudi se je pri njegovi nedeljski maši v edini katoliški cerkvi v mestu zbralo manj ljudi kot v kakšnem podeželskem svetišču na Slovenskem. Avtokratsko vladajoči predsednik Alijev, sin prejšnjega predsednika in dolgoletnega partijskega šefa, po katerem so poimenovane praktično vse stavbe, v katerih se je rimski škof med obiskom zadrževal, in verjetno oče naslednjega predsednika pač uživa v tem, če lahko pred tako visokim in uglednim gostom opravi dolgo govoranco, v katero bolj ali manj naključno nameče nekaj ducatov ponovitve besede večkulturnost. Seveda, neskončno lahko je govoriti o večkulturnosti tam, kjer so že zdavnaj opravili z najpomembnejšo (armensko) versko in narodno manjšino (Armenci Azerbajdžancem seveda niso ostali dolžni).
V trdnjavah protipapeških občutij
Tudi objem ruskega patriarha Kirila ne bi bil letos pozimi nič prisrčnejši od tistega gruzijskega kolega Elije II. ali pa ga sploh ne bi bilo, če ne bi bil teže papeževega ugleda spričo svojih vprašljivih sirskih in ukrajinskih avantur željan njegov “šef” Vladimir Putin in če ne bi v Vatikanu pristali na oblikovanje scene za srečanje čisto v sovjetskih tonih. Teološka in liturgična bližina, o kateri lahko vsekakor govorimo pri pravoslavnih cerkvah, namreč še zdaleč ne jamči dobrih odnosov s katoličanov.
Celo več, kot se je pokazalo v Gruziji in se kaže tudi v Rusiji, so lahko ravno v takšnih okoljih protikatoliška in še bolj protipapeška in protivatikanska občutja najmočneje zasidrana. Pravoslavna cerkev v Gruziji je razen tega v zadnjih desetletjih prehodila zanimivo pot od velike zagovornice povezovanja krščanskih cerkva v okviru Ekumenskega sveta cerkva do izstopa iz te organizacije, kjer je bil Elija II. med 1979 in 1983 eden sopredsednikov. Kljub sklicevanju številnih komentatorjev na tesno povezanost med gruzijsko in rusko cerkvijo je hkrati vprašanje, ali je sporazum s Kirilom res toliko dvignil Frančiškovo ceno v Gruziji, saj so rusko-gruzijski odnosi že zgodovinsko veliko bolj obremenjeni kot rusko-armenski in so se po vojni leta 2008 dramatično poslabšali.
Kakor koli, na neki način je lahko bil zadržani sprejem v Tbilisiju nekakšna generalka za naslednje apostolsko potovanje. Luteranska cerkev na Švedskem je, kar zadeva liturgijo, katoliški med najbližjimi. Ko prideš v kakšno cerkev v Stockholmu, še posebej, če izvira še iz predreformacijskih časov, potrebuješ kar nekaj časa, da je ne razglasiš za katoliško. Vendar je bilo nezaupanje Švedov do papežev in katolištva zgodovinsko izjemno močno, tudi zato, ker je do končne zmage reformacije po odločilnem koraku Gustava I. leta 1523 podobno kot v tradicionalno protipapistični Angliji preteklo precej vode. Res pa je, da so trendi v sodobnem švedskem luteranstvu bistveno drugačni kot v gruzijskem pravoslavju, kar bi lahko pozitivno vplivalo na sprejem sedanjega Petrovega naslednika.
