Kot otrok sem bil zelo povezan z novomeškim Kapitljem in nekateri so pričakovali, da bom postal »gospod«. Ni bilo ne poklicanosti in še manj poguma. Strah me je bilo bremen duhovniškega poklica.
V neki predvojni cerkveni reviji sem še v otroških letih videl fotografijo 16 duhovnikov, ki so imeli vsi v čelu luknjo od krogle. Bili so žrtve španskih komunističnih revolucionarjev. Slovenski udeleženci so prakso iz Španije prinesli v Slovenijo. Zažig škofa Vovka v Novem mestu je bil samo krona vsega, kar se je dogajalo med 2. svetovno vojno in po njej. Duhovnikovo življenje ni imelo nobene cene.
Nikoli v zgodovini ni bilo lahko biti duhovnik. V nekaterih obdobjih duhovnik res ni imel materialnih skrbi, toda cena za to je bila nesorazmerno visoka. Do prave povezanosti duhovnikov z ljudstvom je prišlo šele po odpravi fevdalizma 1848. leta oziroma po letu 1860 z uveljavljanjem demokracije v naših deželah. Prej so simpatije uživali predvsem redovniki beraških redov in nekateri kaplani, ki so se znali približati ljudem.
Veliko škode je Cerkvi povzročil cesar Jožef II. (1780–1790), ki je župnike spremenil v državne uradnike. Ne zaradi sovraštva, ampak zaradi želje po napredku države in družbe. Neizmerno in po krivici pozabljen je delež slovenskih svetnih duhovnikov pri razvoju zadružništva. Ti, ki bi ga danes radi obnovili, bi morali bolj proučevati njihovo življenje in delo. Bojim se, da nimajo možnosti za uspeh.
Za duhovnike so bile družbene spremembe vselej nevarne, pa naj gre za pokristjanjevanje, reformacijo, revolucije in vojne ali slovensko osamosvojitev. Smrt Marka Levstika in še nekaterih duhovnikov v tistih letih ni bila nikoli zadovoljivo pojasnjena. Neverjetno sovraštvo do Cerkve se kaže tudi danes, ko slovenski komunizem zaradi povojnih pobojev zgublja simpatije celo pri svojih največjih gorečnežih.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
