Pa ga imamo! Nacionalni interes namreč. Nacionalni interes je, da Janez Janša ne postane predsednik vlade. Po možnosti nikoli več. No, tako bi lahko menil nepoučeni ob spremljanju slovenskih medijev.
Kdor je zadnjih nekaj dni spremljal slovenske medije, bi lahko dobil močan vtis, da smo se prebivalci naše deželice, načeloma sicer sprti do konca in še čez, dvajset let po osamosvojitvi znova poenotili o pomembni temi. In to zelo pomembni temi. Res je, država še vedno drvi v bankrot. Znaten del gospodarstva je še vedno na aparatih. Fifina lestvica nogometnih reprezentanc je edina lestvica, na kateri se še vedno dokaj solidno odrežemo, na lestvicah konkurenčnosti in razvoja pa smo na zadnjih mestih. Toda kljub nakopičenim težavam se zdi, da je edini pomembni cilj ta, da Janez Janša ne zasede položaja predsednika vlade.
In to čeprav so bili gospodarski rezultati mandata 2004–2008 iz današnje perspektive skoraj fenomenalni. Čeprav ga bo, kot kaže, podprla koalicija 50 ali celo 52 poslancev. Prek medijev se je vsulo žveplo in ogenj. Rdeči deli spletnih socialnih omrežij kar kričijo od razočaranja, togote in zajedljivih apokaliptičnih komentarjev. Razočarani jesenski politiki, zbrani okoli Zorana Jankovića, pa stresajo take, da se hudega nevajen človek kar za glavo prime.
Nekatere so prav lovske. Za v anale. Recimo tista, da je na volitvah zmagala leva opcija in je zato koalicijsko usklajevanje desne sredine prevara volivcev. Gospe in gospodje, ne bo držalo. Glasovanje o mandatarju v prvem krogu je bilo pač nedvoumno. Niste zmagali. Da smo si na jasnem, tudi desnica ni zmagala. Torej se je bilo treba pogovoriti o sestavi vlade in programu vladanja, kar pa je očitno presegalo omejene kapacitete (zgolj) relativnega zmagovalca. Še zabavnejša je tista o prevari volivcev. Naj spomnim, to tezo ponavljajo tisti, ki jih je fotoreporter ujel pri poskusu prevare volivcev s pomočjo politične korupcije. Sancta simplicitas!
Mimogrede, ali ste opazili, da skoraj nihče med temi, ki se v medijih besno zaganjajo v nastajajočo koalicijo, ni človek, ki bi živel na trgu, od lastne podjetnosti in inovativnosti in s tem sebi in morda še drugim zagotovil spodobno življenje? Ne, gre predvsem za sesalce javnega denarja, politikante, sindikaliste, oblastne upokojence – ki so že v prejšnjem sistemu živeli na veliki nogi –, za kvazineodvisne strokovnjake iz akademske sfere in podobno.
Preberite članek do konca na Planetsiol.net.
