Nekateri restavratorji komunizma v DeSUS, še vedno mislijo, da je komunizem večen, kot so nas učili v šoli. V svetu menda tudi ni primera, da bi upokojenci v parlamentu imeli svojo stranko. No, prebarvani udbovci niso samo v DeSUS-u, so tudi v drugih naših strankah, denimo v SD. So pa še drugi »vplivneži« – predsedniki društev in celo večkratni župani, ki se jim je uspelo (v očeh ovc) spremeniti v vplivne može.
Nekateri so »nahrbtnike« odložili, drugi jih še uporabljajo
Nekdaj so udbovci imeli za poglavitno nalogo tudi prisluškovanje po gostilnah, saj so imeli poleg svojih denarnic še državne. Parlamentarna stranka Levica, ki prav tako spada med prvorazredne, torej med restavratorje komunizma, je še premlada, da bi ji lahko obesili »udbovski nahrbtnik«. Je pa DeSUS v zadnjih letih Slovenije že tudi odložil nekaj »udbovskih nahrbtnikov«, saj v našem parlamentu ni več izrazitih gromovnikov, kot so bili na začetku. In vendar je še kak »kameleon«, ki misli, da se je njegovo ovaduštvo pozabilo in da so vsi dokumenti uničeni. Nekateri restavratorji komunizma, pa ne samo v DeSUS-u, še vedno mislijo, da je komunizem večen, kot so nas učili v šoli. In nekateri od teh se še danes skrivaj ukvarjajo s to obrtjo: spremljajo, s čim se pečajo in s kom se družijo krajani v njihovem »becirku« (lastna izkušnja).
Oče je bil v svinčenih časih kot kulak trikrat na »orožnih vajah«, ki se niso vpisovale v vojaško knjižico. V naše gulage (vožnjo lesa iz Pohorja) je moral, ker ni znal »molče trobentati«. Med počitnicami sem zato moral doma pošteno delati, da se je požela pšenica (vsaj za obvezo) in posušilo nekaj sena za živino. Ob začetku šolskega leta na TSŠ v Ljubljani pa so se organizatorji čudili, da se nisem med počitnicami udeležil mladinske delovne brigade. Kot že upokojenca in tudi »prostega strelca« pa so me rdeči novinarji spraševali, zakaj grdo pišem o komunizmu – češ da sem imel dobro službo!
Na zunaj revščina, za vrati pa velikokrat razkošje
To zimo sem poleg surfanja po internetu prebral tudi nekaj knjig. V drugi knjigi iz zbirke Na dvoru rdečega carja izpod peresa Simona Sebaga Montefioreja iz leta 2014 na strani 336 opisuje pripravo Rusov za prvi prijateljski obisk Berlina po podpisu pakta o nenapadanju s Hitlerjem – 23. avgusta 1939. 10. novembra 1940 so se Stalinovi politkomisarji kot diplomati odpravljali na prijateljski obisk v Berlin. Citiram delček opisa tega prvega prijateljskega in diplomatskega obiska:
»Ruska delegacija je nosila temno modre obleke, sive kravate in cenene polstene klobuke, očitno naročene pri grosistu. Ker so si nekateri posadili klobuke postrani, drugi na teme, tretji na čelo kot mafijci, je bilo jasno, da številni še niso imeli na glavi zahodnjaškega pokrivala.«
Besedilo sem navedel zato, da se vidi, iz kakšne enorazredne revščine izhaja komunizem, pravzaprav zaradi primerjave z sedanjimi našimi milijonarji, ki so v večini bivši komunisti in imajo kot tajkuni skrit denar po svetu. V vsem času boljševizma v SZ (Lenin, Stalin do Gorbačova) so najvišji predstavniki oblasti v SZ hodili v Kremelj v rubaškah, tradicionalnem ruskem kmečkem oblačilu, ki so predstavljale komunistično revščino, na katero so še tedaj prisegali tudi naši komunisti (Moša Pijade, AVNOJ, Bihač, l. 1942)
