Resnica o povojni obnovi Dražgoš skozi oči domačina (2. del)

Dva dni po dražgoški proslavi objavljamo še drugi del zapisa Franca Kavčiča, v katerem govori predvsem o povojni obnovi Dražgoš. Prvi del, ki govori predvsem o dražgoški bitki, pa si lahko preberete tukaj.

Vrnitev domov in obnova vasi

Do konca vojne je naša družina ostala v Železnikih, junija 1945 pa smo se vrnili v Dražgoše. Nastanili smo se v sušilnici za sadje, ki smo jo obnovili. Velika je bila približno devet kvadratnih metrov. Začeli smo graditi malo leseno barako, da smo se do zime 1945 lahko vanjo preselili. V tem času je država zgradila šest zasilnih barak za Dražgošane, in sicer tri v vasi Pri cerkvi in tri v vasi Na pečeh, in dva skupna hleva za živino. Les za barake so z Rudna nosili nemški ujetniki, ker cesta še ni bila zgrajena. In to je bilo tudi vse, kar je država prispevala za obnovo Dražgoš!

15. avgusta 1945 je Dražgoše obiskal minister za gradbeništvo, tov. Kambič. Postavili smo mu oder na razvalinah Urbanove hiše, od koder nam je razlagal, kako bo tekla obnova Dražgoš. Na sestanek je prišlo pet moških, ki so se uspeli rešiti, in petnajst vdov. Slišali smo veliko lepih besed, natančno pa nam minister ni razložil, kako bo obnova potekala. Vdove so po sestanku odšle, z moškimi pa se je želel tov. Kambič še posebej pogovoriti, češ da noče vznemirjati vdov. Andrej Marenk (Pikcov oče), Franc Lotrič (Markonov oče), Franc Luznar (Gobovcov oče), Tomaž Jelenc (Jorcov oče) in jaz (Franc Kavčič) smo po pogovoru s tov. Kambičem izvedeli, kako si država pravzapav predstavlja obnovo. Tovariš Kambič je rekel, da država načrtuje v Dražgošah zgraditi dva velika stanovanjska bloka (v vsaki vasi po eden) in dva skupna hleva za živino (v vsaki vasi po enega), ostalo zemljo pa bi spremenili v pašnike. Ko je Pikcov oče to slišal, se je tako razburil, da je v jezi pljunil ministru Kambiču v obraz. In tako se je končala pomoč države pri obnovi Dražgoš.

Država je obljubljala tudi izgradnjo ceste do Dražgoš … Nemški ujetniki so jo zgradili do zadnje hiše na Rudnem, nato pa je bilo delo prekinjeno.

Leta 1947 je bila v Dražgošah ustanovljena obnovitvena zadruga. Vodil jo je Janez Berce, lesni trgovec iz prejšnje Jugoslavije. Sam sem bil v odboru obnovitvene zadruge od 16. leta do vojaščine leta 1951 ter od leta 1953 dalje do ukinitve zadruge leta 1960. Naša glavna skrb je bila, kako obnoviti Dražgoše brez pomoči države. Na srečo se je v Sevnici na Dolenjskem »našel« gater (polnojarmenik), ki so ga Nemci po odhodu iz države odvrgli, in tako smo začeli z razrezom lesa. Prodajali smo deske in denar od lesa se je najprej porabil za dokončanje ceste, nato pa za obnovo vasi. Vdove in manj premožni prebivalci Dražgoš so tako dobili nepovratna sredstva za obnovo hiš, kar so zaman pričakovali od ministra Kambiča. Prvi hlev je bil zgrajen leta 1949, to je bila Beštrova štala. Celotna obnova je trajala približno pet let. Med zadnjimi je bila zgrajena Megušarjeva hiša. Med tem časom je bilo zgrajenih 52 hiš in približno 30 gospodarskih poslopij.

Jeseni 1949 smo tudi pri nas začeli obnavljati gospodarsko poslopje. Ko poslopje še ni bilo dograjeno do prve plošče, je prišel inšpektor za gradbeništvo takratnega okraja Kranj, tovariš Šorli, doma iz Žirov. Prepovedal nam je nadaljevati gradnjo z obrazložitvijo, češ da se zasebna gospodarska poslopja ne bodo več gradila. Še vedno je namreč pri oblasteh živela misel o načinu življenja v naši vasi po vzoru sovjetskih kolhozov. Jeseni 1948, po sporu z informbirojem, se je tovariš Šorli znašel v t. i. Stalinovem taboru (»stalinovci«) in je bil odstavljen z oblasti in izgnan na Goli otok. Tako smo lahko spomladi leta 1950 nadaljevali z gradnjo in uspeli dokončati gospodarsko poslopje in stanovanjsko hišo.

Leta 1951 smo imeli v Dražgošah prvo birmo po vojni. Cerkev je bila zasilno urejena v izpraznjeni baraki. Birmovalec je bil škof Vovk, ki so mu stregli po življenju, zato ga je bilo potrebno stražiti. »Stražarji« smo se menjavali na vsaki dve uri. Janko Pintar in jaz sva na 30 metrov visoko smreko obesila slovensko zastavo, ki jo je sešila moja mama. Ko sva se spuščala po smreki navzdol, sva sproti sekala veje in lupila lubje … Ko sva bila na tleh, sva lahko občudovala 30 m visok mlaj. Janko Pintar je za to sedel v zaporu tri dni, mene pa so zaradi mladoletnosti izpustili po enem dnevu.

Tudi pritrkovanje je bilo pri birmi strogo prepovedano. Jernej Lotrič pa je poudaril, da se je za birmo vedno pritrkovalo in tako mora tudi ostati. Po birmi je bil za to tri dni v zaporu.

Obnovitvena zadruga je uspešno delovala do leta 1960, nato so jo nasilno ukinili in priključili Kmetijski zadrugi Češnjica, pozneje pa Kmetijski zadrugi Škofja Loka. Žal ni ostalo nobenih dokumentov o obnovitveni zadrugi, ker sta voznik, Nace Frelih iz Sorice, in knjigovodkinja Nežka Kavčič imela nesrečo in sta z avtom na poti od Rudna do Češnjice zgrmela v potok. Potnika sta se srečno rešila, ves arhiv in dokumente o obnovitveni zadrugi pa je žal odnesla voda.

Zadnje leto je imela obnovitvena zadruga v Dražgošah 16 milijonov dinarjev čistega dobička. Od teh smo 5 milijonov uspeli »rešiti« za izgradnjo pokopališča v Dražgošah, ostalih 11 milijonov pa je »izginilo« v Kmetijski zadrugi Češnjica.

Vsa leta po vojni in po obnovi vasi je tlela želja domačinov, da bi zgradili novo cerkev, ker je bila stara med vojno popolnoma porušena. Prvi sestanek za načrtovanje njene izgradnje je bil jeseni leta 1963. Udeležil se ga je tudi župan tovariš Osojnik iz Škofje Loke, ki je skupaj s svojimi somišljeniki z vsemi silami nasprotoval izgradnji cerkve. Dal nam je na izbiro: ali izgradnja cerkve ali cesta Dražgoše–Jamnik. Na sestanku je bila sprejeta odločitev o gradnji cerkve. Nato smo začeli zbirati dovoljenja za gradnjo. Po takratnem zakonu je bilo treba imeti zagotovljena sredstva na računu na banki in za dodelitev gradbenega dovoljenja je bilo potrebno zbrati 11 milijonov dinarjev. Z veliko truda in dobre volje smo ta denar zbrali in ga položili na račun v banko. Na podarjeni denar (donacije domačinov in dobrih ljudi) pa bi bilo treba takrat plačati 72 % davka, kar je pomenilo, da s preostankom denarja gradnje cerkve ne bi mogli niti začeti. Ker smo spoznali, da nam gradnja na ta način ne bo uspela, sem se posvetoval z odvetnico Ljubo Prenner, kaj je mogoče storiti v tem primeru.

Svetovala nam je, da lahko navedemo, da so nam denar za gradnjo cerkve ljudje le posodili. Tako smo ljudem izstavili račune za posojeni denar in se izognili plačilu prometnega davka. S temi računi pa smo si nakopali 14-dnevno zasliševanje (zaslišali so vse, ki so imeli račune o posojilu denarja). Ker zasliševanjem ni bilo konca, se je delegacija 12 ljudi (s tremi »fički«) odpravila najprej do škofa Pogačnika, ki pa ni imel poguma, da bi skupaj z nami odšlel na seketariat za verske zadeve. Tako smo tja odšli sami in prišli le do vratarja. Ta nas je odpravil z besedami, češ da ni nikogar od ljudi, ki jih iščemo, trenutno v uradu. Zato sva skupaj z Andrejem Marenkom odšla do odvetnice Ljube Pretner in se z njo takoj odpeljala na občino Škofja Loka, kjer je ona po pravni poti uredila, da je bil naslednji dan denar na banki sproščen. Odvetnica Pretnerjeva je tudi poskrbela, da se je s tem dnem končalo zasliševanje Dražgošanov in da se je z zbranim denarjem lahko začela gradnja cerkve. Cerkev je bila zgrajena leta 1966, cesta Dražgoše–Jamnik pa leto pozneje … Sam sem bil od vsega začetka v odboru za gradnjo cerkve, zato lahko jamčim, da so vsi navedeni podatki resnični.

Do kdaj še proslavljanje dražgoške tragedije?

Po več kot 60 letih se še vedno slavi zmaga partizanov in njihove obrambe Dražgoš in ljudi pred Nemci. Žalostno je, da tudi nekateri ljudje, katerih dedje in očetje so umrli v Dražgošah, to podpirajo. Celo Dražgošani so glede tega razdeljeni v dva tabora.

Žalostno je, da ne moremo reči bobu bob, da še danes ne moremo priznati, da je bila dražgoška bitka le boj za oblast za vsako ceno. Žalostno je, da so postavili tako veličasten spomenik partizanom, padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih domačinov pa iz svete zemlje prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez vsakršnih imen, čeprav je večina domačinov prekopu nasprotovala.

Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše, in ljudi, je izmišljen in neresničen. Resnica je, da je bila vas Dražgoše izbrana načrtno, da so partizani s tem izzivali Nemce. Ko pa so Nemci zasedli vas, so partizani »stisnili rep med noge« in pobegnili na Jelovico, ljudi pa prepustili na milost in nemilost Nemcem. Če tisto zimo 1941/1942 ne bi bilo meter in pol snega, bi se ta neslavna bitka končala v pol ure ali največ v eni uri.

Sprašujem se, kdaj se bo končalo to »slavje« v Dražgošah? Kdaj se bo darovala maša za ubite domačine in padle partizane? Ne obsojam mladih partizanov, ki so morali izpolnjevati ukaze in za to plačati z življenjem. Koliko nedolžne krvi je bilo prelite v tej neslavni bitki samo zaradi hlepenja predstavnikov partije po oblasti?!

 

FRANC KAVČIČ
P. S. Avtor članka potrjujem, da so vsi opisani dogodki in podatki resnični.



3 komentarji

  1. Upam, da Pirc Musarjeva tole prebere in tudi vsi ostali napihovalci komunistične zgodovine Slovenije. Ja, bobu bob. Čas je že, da se to drevo strese in loči gnilo sadje od zdravega.

  2. Ali lahko uredništvo iz spoštovanja do pogumne in znane odvetnice v tekstu popravi njen priimek? Pisala se je Prenner, ne Pretner. Ljuba Prenner.
    Hvala!

Comments are closed.