Vladajoča nomenklatura in t. i. dominantni mediji nas vedno znova prepričujejo, češ da brez odpora proti okupatorju med drugo svetovno vojno Slovenija danes sploh ne bi obstajala. V resnici je Slovenija tedaj utrpela ogromno število žrtev (okrog 98.000 mrtvih) in veliko materialno škodo. Poslušamo pa trditve o zmagoviti NOB in etiketiranje nasprotnikov z izdajalci, kar »tisti pri koritih« pogosto nekritično uporabljajo za opravičevanje medvojnega revolucionarnega nasilja.
V šolah še vedno učijo, na proslavah grmijo, izza govorniških pultov pa nas poučujejo, da naj bi okupatorji med drugo svetovno vojno obsodili slovenski narod na izginotje. Zato naj »naprednim silam« ne bi preostalo drugega kot upor proti tujim okupatorjem, da bi se tako preprečil njihovi genocidni načrt. Tovrstne besede se zlasti pogosto slišijo v spomladanskem času, ki dobiva pridih revolucionarnega mesečnega praznovanja, ko se vzneseno obeležuje razne obletnice v zvezi s t. i. NOB. Začne se v dneh pred 27. aprilom in traja tja do sredine maja, ko se spominjajo bojev pri Poljani na Koroškem. Takrat na bi počastili konec »zadnjih bojev« v drugi svetovni vojni v Evropi. Ampak, gre za še enega izmed mitov o t. i. NOB, ki z zgodovinsko resnico nimajo prav veliko skupnega. To o zadnjih evropskih bojih na Poljani pri Prevaljah sredi maja 1945 namreč preprosto ne drži.
Tam so se nemške (glavnina armadne skupine E) in nekatere kolaborantske enote resda upirale partizanskim enotam še po uradni nemški kapitulaciji 8. maja 1945, kajti z orožjem so želili izsiliti prehod proti Avstriji pod zavezniško zasedbo. Boji so trajali do 15. maja 1945. Danes je večji del Poljane zaščiten kot spominsko območje, ob cesti proti Holmcu pa stoji velik spomenik, delo akademskega kiparja Stojana Batiča.
Zadnji boji v Evropi so se v resnici končali 20. maja 1945 na nizozemskem otoku Texel v Friziji, obalni pokrajini vzdolž jugovzhodnega roba Severnega morja. Nacistična Nemčija je to območje zasedla že sredi leta 1940, ob napadu na Kraljevino Nizozemsko.
Tam so se v začetku aprila 1945 začeli spopadi med nemškimi enotami in njihovimi dotedanjimi kolaboranti iz 882. pehotnega bataljona “Kraljica Tamara”, ki ga je sestavljalo okrog 800 Gruzijcev, nekdanjih pripadnikov Rdeče armade ter sovjetskih vojnih ujetnikov, in približno 400 nemških častnikov in podčastnikov.
Gruzijci, dotedanji nemški zavezniki, so v pričakovanju konca vojne zamenjali stran in se skupaj s člani krajevnega nizozemskega odporniškega gibanja povezali proti Nemcem. Upor se je začel v noči na 6. april 1945, ko so po polnoči Gruzijci z noži in v nemških uniformah pobili približno 400 Nemcev. Toda ti se niso dali, iz celinske Nizozemske jim je prišel na pomoč 163. mornariški strelski polk, ki je štel okrog 2000 vojakov. Skupaj s krajevno nemško posadko so razbili upornike in v naslednjih petih tednih izvedli čiščenje otoka, med katerim so ubili vsakega Gruzijca, ki so ga uspeli ujeti. Prelivanje krvi se je nadaljevalo tudi po uradni nemški kapitulaciji 8. maja 1945 in uradnem koncu sovražnosti v Evropi. Končalo se je šele potem, ko so se na otoku izkrcale kanadske zavezniške sile in uspele razorožiti Nemce. Zadnji boji med Kanadčani in Nemci so se končali šele 20. maja 1945! V tem času je na otoku Texel padlo 812 Nemcev, 565 Gruzijcev in 120 Nizozemcev, v glavnem civilistov. Ob tem je bilo požganih na desetine kmetij, po vojni so škodo ocenili na 3,7 milijona ameriških dolarjev.
Nemci so zajete Gruzijce prisilili, da so tik pred eksekucijo slekli svoje nemške uniforme! Preživelo pa je 228 Gruzijcev, ki so se skrivali na minskih poljih ali pri nizozemskih kmetih. Po vojni so jih zavezniki nato deportirali v Sovjetsko zvezo, kjer so skoraj vsi izginili v gulagih zaradi svoje izdaje. Spomin nanje se obeležuje šele od leta 1991.
V nekoliko drugačni luči so potekali tudi boji za Odžak ob Savi, poznani tudi kot »bitka za Odžak«, na severu današnje Bosne in Hercegovine. Tam so se spopadi začeli 19. aprila, končali pa šele 25. maja 1945. Tedanja Jugoslovanska armada jih je vodila proti ustašem in vojski NDH, ki nikoli ni bila mednarodno priznana. Nemška vojska pa v teh bojih ni sodelovala. Številčno šibkejši hrvaški vojaki, dobrih 2000 borcev, so se utrdili v domačih krajih, bili so dobro oboroženi. Zagrizeno so se borili, kajti lahko so slutili, kakšna usoda jih čaka v primeru poraza.
Med pomembne razloge srditih napadov JA na praktično že poražene nasprotnike lahko uvrstimo željo novih jugoslovanskih oblasti, da bi (zahodnim) zaveznikom dokazali, kako nadzorujejo okoliščine in jugoslovansko ozemlje ter da se lahko samo z njimi pogovarjajo o prihodnosti države.
Josip Broz Tito je 30. aprila 1945 opozoril štab III. korpusa JA, da bo nosil vso odgovornost, če takoj ne začnejo čistiti terena. Boje proti ustašem in domobranom so izvajale štiri partizanske brigade iz sestave 53. divizije JA. Generali Jugoslovanske armade so poslali 23. in 24. maja 1945 iz Beograda nad Odžak dve eskadrilji modernih britanskih avionov. Boji so se zaključili po 36 dneh krvavih spopadov, potem ko je bila druga svetovna vojna v Evropi že več kot dva tedna uradno končana.
Zanimivo je, da jugoslovansko zgodovinopisje do razpada Jugoslavije teh bojev pri Odžaku skorajda ni omenjalo. Tam tudi ni šlo za skupinsko vdajo enot NDH, kajti predalo se zgolj okrog dvesto ustašev, ki so jih pripadniki JA ustrelili v bližnjem gozdu. Poleg tega se je približno stotniji ustašev in domobranov uspelo prebiti iz obkolitve in se umakniti proti jugu. Boj proti novemu jugoslovanskemu komunističnemu režimu so nadaljevali še do začetka leta 1947, nekateri tudi kot t. i. križarji. Podobno sicer lahko rečemo tudi za nekatere četniške skupine, ki so se po Bosni in Srbiji upirale jugoslovanskim enotam KNOJ še več let po končani vojni. Toda to je že druga zgodba.
