Pred nami je referendum o drugem tiru. Tako kot vse v Sloveniji, so ga, neslučajno, izjemno spolitizirali. Tako strokovne in človeške argumente, osebni trezni premislek, zatre ideologija – duhovna hrana primitivnih, ljudi, kjer je neideologija najvišja stopnja ideologije. Predvsem pa so ga »razosebili«. Večina državljanov zato ne dojema njegovega bistva, ampak ga vidi zgolj kot dvoboj med »čudaškim« državljanom »K« in omnipotetno vlado prof. dr. Mira Cerarja v odstopu. Spregledajo celo, da ga vrhunska stroka na čelu z prof. dr. Jožetom Duhovnikom, mnogim je sumljiv že njegov priimek, zavrača, politika na čelu z Gospodarsko zbornico Slovenije, ki je vse, le to ne, za kar se izdaja, pa ga podpira. Tudi državljan »K« je deležen podtikanja in poniževanja kot največji nekdanji razredni sovražnik! Uporabljajo znano in preizkušeno metodo, javno razglašeno v Novi Gorici: »Najprej diskvalifikacija, nato likvidacija!«
Ponavlja se zgodba o TEŠ-6
O tem, da je nova proga in to dvotirna potrebna, razen ministra za infrastrukturo nihče ne dvomi. Problematičen je načrt vlade o zgolj enem tiru, trasi, zastareli vleki in nemogočih stroških, ki naj bi se, po črnih scenarijih, še povečali. Ponavlja se zgodba o TEŠ-6, ki je bila potrebna tako zaradi energije kot tamkajšnjih rudarjev, ki bi ostali brez dela. Sedanji finančno-tehnološki položaj Gorenja samo potrjuje črne oblake, ki se zgrinjajo nad tamkajšnjimi ljudmi. Seveda so to potrebnost gradnje termoelektrarne določeni ljudje do skrajnosti zlorabili. Kot skoraj vse podobne gradnje po II. svetovni vojni.
Spominjam se, kako so mi domačini ob začetku del v simboličnem jeziku pripovedovali, da na vsakem ovinku stoji »tovariš«, da prestreže vrečo cementa, ki »padajo« z kamionov. V nekaterih je bilo očitno zlato. To od znotraj zlati tamkajšnji Titov spomenik, od katerega se ne morejo ločiti. Kdo bi ubil kokoš, ki nese zlata jajca, kdo bi se odpovedal načinu gospodarjenja, ki nekatere tako bogati, da lahko v pravem kapitalizmu samo sanjajo o takih primerih.
Titov kult vse bolj postaja simbol oblasti in vladanja, v katerem postaja peščica vse bolj bogata, srednji razred izginja, plast relativnih revežev, drobtine jim že namenijo z mize, pa narašča. To je tisti pravi tip brezrazredne družbe, kot si jo je zamislil V. I. Lenin, ki je našel v slovenskih komunistih najboljše posnemalce.
Ali Slovenci plačo dobivamo ali zaslužimo?
Nedavno smo bili priča močnemu stavkovnemu valu. Zanimivo je bilo opazovati, kako so nekateri zahtevali višje plače, ker jih zaslužijo, drugi pa večji del pogače z katerim razpolaga vlada. Pri zadnjih, ki niso bili tako maloštevilni, gre za recidiv komunistične mentalitete, v katerem vlada, ki pooseblja komunistično elito, avantgardo delavskega razreda, najbolj osveščeni del družbe, deli skupno pogačo. Številni ljudje so namreč še danes prepričani, da so njihove plače odvisne od vlade, ki upravlja z državno lastnino in deli »družbeno bogastvo«. Zato tako podpirajo državno lastnino in so pripravljeni stalno prenašati bančne luknje in podobne deviacije tajkunov. Ki so samo zaradi modernosti razredni interes nominalno zamenjali z nacionalnim. V resnici ni nobene spremembe.
Smo še ljudje in državljani ali čreda, ki jo vodijo v zakol?
Prav zaradi tega je rezultat bližnjega nedeljskega referenduma bolj ali manj predvidljiv. Proti vladnim načrtom bodo tisti, ki so prepričani, da plačo zaslužijo, da hočejo sami uravnavati svojo bližnjo in daljno prihodnost. Vlado bodo podprli, tudi z neudeležbo na referendumu tisti, ki prosijo milosti, ki ne verjamejo vase, ki želijo, da nekdo drug misli namesto njih in prevzema odgovornost. Ki plače ne zaslužijo, ampak prejemajo!
Če bi tako ravnali v času slovenskega osamosvajanja, se ne bi nikoli uresničilo. Bati se je, da se bomo tudi po bližnjih volitvah spraševali, kaj se dogaja s Slovenci: smo še ljudje in državljani ali čreda, ki jo vodijo v zakol? V Sloveniji je med zadnjimi prazniki strašljivo zadišalo po krvi!