Rdeči gumb

roska_1988Verjetno te dni marsikdo slabo spi. Še najmanj Janez Janša, ker se vse, dokler ob obsodilni sodbi ne bi zares pristal za rešetkami, do česar je tudi po pesimističnem scenariju še daleč, zanj ne bo veliko spremenilo.

Pritisniti ali ne pritisniti? 

Bolj v skrbeh in brez spanja so tisti, ki bodo sprejeli odločitev in pripeljali zgodbo s Patrio, to skrbno ujčkano afero zadnjih petih let, do zaključka. Dilema je predvsem ena: pritisniti rdeči gumb ali ga ne pritisniti, poskusiti ob petindvajsetletnici procesa proti četverici nenadejano pobrati še jackpot ali ne. V vsakem primeru bo odločitev politična, s političnimi posledicami. Dokazno gradivo je milo rečeno pičlo. Pravosodje je s svojimi številnimi odločitvami in neodločitvami obenem zapravilo priložnost (če jo je glede na svoje predispozicije sploh imelo), da bi javnost v njem prepoznavalo avtoriteto, v katero se ne dvomi in se ji verjame. Za nekatere bo tako dokaz njegove izprijenosti obsodba, za druge oprostitev. Tudi glede osrednjega obtoženca, ki mu je, roko na srce, ves cirkus sploh namenjen, ne bo bistvenih premikov. Za krepko število Slovenk in Slovencev je za krivega v tem in v vseh drugih procesih obveljal že takrat, ko je v njihovih očeh neodgovorno brcal v nekdanjo državo in njene pridobitve, za mnogo drugih je to postal v dolgih letih brcanja v podobne svetinje v novem državnem okviru. Po drugi strani jih ni malo, za katere Janša ne more biti ničesar kriv. S tega vidika pritisk na rdeči gumb v upanju, da se bodo z njim znebili najhujšega nasprotnika, ni videti posebej tvegan.

Kljub temu so lahko politične posledice znatne. Ni moč namreč natančno vedeti, ali je demonizacija Janše, ki jo je nazadnje zakoličil “uspeh” njegovega izgona iz Pena, res že toliko napredovala, da se bo dalo njegovo obsodbo in strmoglavljenje uspešno prodati tudi zmernežem. Hočeš nočeš bo v tej obsodbi implicitno zajeta obsodba nekega toka v slovenski družbi, kar bo še toliko bolj bodlo v oči ob precej manj gorečem preganjanju pripadnikov kakšnega drugega toka. Zadnji večji javni desant na Janšev tok ob zgodbi z izbrisanimi se ni izkazal za preveč uspešnega, toda od tedaj je minilo desetletje. Ko je tekla demonizacija naprej.

Ukrajinski nauki 

Oblast je deloma že lahko sondirala teren, ko je javnost precej mirneje, če ne celo z odobravanjem sprejela njeno ukrepanje, na las podobno ukrepanju prejšnje osovražene vlade. Tudi Evropa ji ni pokazala rdečega kartona, ampak bi se dalo njena včerajšnja priporočila v zelo prilagojeni različici razumeti celo kot nekakšno pohvalo za njeno reševanje težav z lastnimi silami. Ozračje je torej razmeroma ugodno. V dokaj razumnih mejah se lahko navsezadnje giba strah, da bi ta ista Evropa ob sodni odstranitvi voditelja opozicije kaj preveč zavijala z očmi. Po eni strani je političnih pritiskov prosto pravosodje, katerega triumf lahko takšna odstranitev v primerni interpretaciji pomeni, ključni evropski ideal, medtem ko se po drugi strani zaradi kakšnega povišanega glasu zahodno od nas ne kaže preveč vznemirjati. Izkušnja Ukrajinca Viktorja Janukoviča jasno kaže, da je potrebno vzdržati samo prvi nalet, potem pa sicer uradno ostaneš na stranskem tiru, medtem ko si v resnici na boljšem kot prej. Posli, za katere v prvi vrsti gre, se slejkoprej vrnejo v običajne okvire, za povrh pa si se znebil nadležne opozicije in še z evropskimi apostoli človekovih pravic, s katerimi tako ali tako nikdar nisi hotel imeti nič skupnega, se ti ni več potrebno pečati. Ker se ti izognejo v velikem loku.

Je Slovenija res že tako daleč in pripravljena na pritisk na rdeči gumb?

Foto: Facebook