Kuznetsova krivulja pravi, da z gospodarskim razvojem neenakost dohodka sprva nekoliko poraste, nato pa postopno upade. To empirično dejstvo ne pravi, da je moč s prerazdeljevanjem pospešiti gospodarski razvoj oziroma, da manj enakosti v dohodku pomeni krepitev gospodarske aktivnosti. Niti ne govori o povezavi med obsegom državnega prerazporejanja glede na raven gospodarskega ustvarjanja. Znano je namreč, da z naraščanjem gospodarskega ustvarjanja države zvišujejo svojo potrošnjo, kar je poznano kot Wagnerjev zakon.
Kakorkoli, pred dnevi sem povsem naključno zasledil podatek o tem, da je Slovenija država z najnižjo stopnjo dohodkovne neenakosti izmed vseh držav članic OECD merjeno z Ginijevim koeficientom neenakosti. Po podatkih, ki jih objavlja CIA, in veljajo za precej verodostojne tudi za uporabo v raziskovalne namene, pa je dohodkovna neenakost v Sloveniji druga najnižja izmed vseh 139 ocenjenih držav vsega sveta, za Švedsko. Ob tem niso upoštevali novega podatka za Švedsko, ki je višji, tako da je Slovenija po teh merjenjih dohodkovno najmanj neenaka izmed omenjenih 139 držav. Gre za oceno neenakosti po upoštevanju vloge države.
Ob nadaljnjem brskanju sem nekoliko presenetljivo ugotovil, da bi bile razlike v dohodkih v Sloveniji relativno gledano nizke tudi brez aktivnega državnega poseganja v prerazdeljevanje in da smo tudi po tem kriteriju v skupini vodilnih držav znotraj OECD. Razlike v dohodkih med ljudmi bi bile brez poseganja primerjalno gledano podobne razlikam v Švici ali pa na Norveškem. Da, pravilno ste prebrali, ekonomsko zelo svobodna in zelo kapitalistična Švica velja za zelo enakomerno razvito državo, kjer so razlike v dohodkih ljudi relativno nizke. V tej skupini držav so še Slovaška, Danska, Švedska, Nizozemska, Čile, Grčija, Kanada in Češka.
No, ko oba kriterija med seboj primerjamo, se slika o tem, koliko ustvarjene vrednosti naša država pravzaprav prerazdeli, izčisti. Ko namreč upoštevamo vstop države v dohodkovna razmerja ljudi se lestvica močno premeša in Slovenija pristane na prvem mestu kot država z najmanjšimi razlikami med dohodki prebivalcev izmed vseh držav OECD ter med najnižjimi na svetu sploh, Švica pa pade na 16. Mesto izmed 32 držav OECD, ki so zajete v merjenju. Po jakosti prerazdeljevanja je Slovenija zelo blizu Avstriji, Belgiji in Finski, ki precej odstopajo od ostalih držav.
Visok obseg državnega prerazdeljevanja v Avstriji, na Finskem ali v Belgiji, ni nujno dober recept tudi za Slovenijo. Osnovna logika, zakaj temu ni nujno tako, je razmeroma preprosta. Nekoliko večje prerazdeljevanje ne deluje tako izrazito zaviralno na motivacijo za ustvarjanje, kadar ljudje v splošnem uživajo visoko mero ekonomske svobode, kadar družba dovoljuje vznik premožnih podjetnikov, kadar pravosodni sistem učinkovito brani lastninske pravice. Vse to daje ljudem občutek, da v sistemu ni pretiranih zlorab, da so te v primeru odkritja učinkovito sankcionirane, in da je zasebna lastnina zaščitena. Dodatna specifika belgijske države je dejstvo, da je Belgija administrativno središče Evropske unije, kar belgijski državi daje nekoliko večji manevrski prostor pri poseganju v dohodkovna razmerja svojih državljanov. Finci so na lestvici ekonomske svobode denimo 11., Avstrijci 31., Belgijci 53, Slovenija pa 105. To vštric s prerazdeljevanjem in izvajanjem močne dohodkovne enakosti med ljudmi pomeni, da v resnici živimo v družbi, kjer so razlike med dohodki nezaželene in kjer je enakost dohodka postavljena pred ustvarjanje nove vrednosti.
Razmerje med razlikami v dohodkih pred in po vstopu države kaže na povprečno stopnjo razlastitve ustvarjenega dohodka. Večja kot je ta razlika, večja je povprečna stopnja razlastitve in obratno. Na sliki so prikazane države glede na obe merjenji. Vrstni red držav od leve proti desni je določen glede na stopnjo poseganja države v dohodkovna razmerja z davki in transferi. Nižja vrednost pomeni nižje vstopanje države in obratno. Vidimo lahko, da so razlike v dohodkih pred posegom države največje v Italiji, na Portugalskem, v Nemčiji, Izraelu in Mehiki ter da največ prerazdelijo Češka, Slovenija, Finska Avstrija in Belgija, najmanj pa Mehika, Čile in Južna Koreja.
Vir podatkov: Wikipedia (List of countries by income equality).
Objektivne okoliščine na Slovenskem kažejo na močno prerazdeljevanje in izenačevanje dohodkov, ki ga izvaja država. Podjetja navzlic temu še zmeraj imajo stik razvojnim korakom najbolj razvitih držav. Gospodarstvo peša in počasi izgublja delovna mesta, ki jih ne zmore nadomestiti z dvigom dodane vrednosti in nevtralizirati pritiska, ki ga predstavlja izenačevanje dohodkov. Močno prerazdeljevanje počasi, a vztrajno, izpodjeda ekonomsko osnovo najbolj produktivnim celicam družbe.
Za konec. Tolikšna jakost prerazdeljevanja kljub že v osnovi relativno izenačenim dohodkom ne more biti utemeljena zgolj s skrbjo za najbolj šibke in revne. Je bolj odraz mentalitete po izenačevanju dohodkov, ki je lahko posledica različnih dejavnikov, v največji meri pa najbrž socialističnega poskusa po drugi svetovni vojni, zgrajenega na delavskem soupravljanju podjetij. Od tod izvorni greh, po katerem dobiček ustvarja zaposleni, in da morajo podjetja bolj kot prihodnji razvoj in dobiček lastnikov plemenititi dohodek svojih zaposlenih. Ob tem pozabljamo, da je zdravo jedro razvoja lahko le kreativen in motiviran posameznik ,in da v razvojnem okolju ni prostora za državno usmerjano stiskanje vseh v en dohodkovni razred.
Pripis uredništva: Mag. Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
