Moramo se vprašati, ali smo sploh pripravljeni in zmožni vzpostaviti sistem, v katerem opravljamo merjenje družbenega dogajanja objektivno, ne pa subjektivno.
V zadnjem času odmevajo razkritja novinarjev leve provenience o koruptivnih dejanjih članov sedanje vlade, še posebej tistih, ki so zamenjali partnerje v vladi (g. Zdravka Počivalška, ge. Aleksandre Pivec). Pri tem novinarji desnih medijev oponašajo levim različne vatle pri vrednotenju teže koruptivnih dejanj, ko je govor o »njihovih« politikih. To je res.
Opazovanje in merjenje stanja na področju družboslovnih ved je zelo zahtevno. V organizacijski stroki poznamo družino standardov kakovosti SIST ISO (npr.: ISO 9001, 14001, OHSAS 18.000 ipd.). Vpeljava teh standardov pri nas ni bila izvedena najbolj posrečeno, ker so se v projektih (plačljivih) pridobitve certifikatov pogosto znašli posamezniki, katerih glavni namen je bil, da za naročnika ustvarijo »pozitivno mnenje«. Kaj je resnični namen standardov, pogosto nikogar ni zanimalo. Pri tehničnih proizvodih poznamo standarde, katere prepoznamo npr. z oznako CE (nekdanji nemški standard je bil DIN). O težavah pri njihovem certificiranju smo bili seznanjeni pri zadnjih razkritjih v zvezi z ustreznostjo materialov zaščitne opreme, še posebej pri specifičnih zahtevah medicinske zaščitne opreme, in to ne samo pri nas, temveč po celem svetu.
Bolj ko se merjenje odmika od naravoslovja k družboslovju, bolj se iz objektivnega pristopa nagiba v subjektivni
Pa ne samo tu. Meroslovje kot specifičen del naravoslovnih ved se še dandanes ukvarja z vprašanji, kako zagotoviti čim natančnejše merjenje osnovnih fizikalnih količin. Za primer si vzemimo problem merjenja dolžine (in s tem v povezavi tudi površine, volumna, hitrosti ipd.). Osnovna mera je bila nekoč čevelj ali komolec vladarja države. Zaradi težav pri trgovanju so nato leta 1791 v Franciji meter določili kot desetmilijonti del pariškega meridiana od ekvatorja do pola. Nato so se definicije izboljševale in danes je meter dolžina poti, ki jo prepotuje svetloba v vakuumu v časovnem intervalu 1/299 792 458 sekunde (več npr.: https://sl.wikipedia.org/wiki/Meter ).
V naravoslovju in tehniki (tehnologiji) je seveda razumljiva želja po čim bolj objektivnih merilih. V trgovini (globalna trgovina) pa objektivnost od vseh deležnikov v trgovanju zahteva spoštovanje prostega trgovanja. Neupoštevanje objektivnih meril namreč vodi v nelegalno konkurenco. Zato je v trgovini tudi največja volja za spopad s tistimi, ki kršijo dogovorjene standarde. Dogovorjene standarde najpogosteje vzdržujeta konkurenca na trgu in zainteresirana javnost (npr.: potrošniška združenja). Bolj ko se merjenje odmika od naravoslovja k družboslovju, bolj se iz objektivnega pristopa nagiba v subjektivni.
Ocenjevanje znanja je pogosto preveč subjektivno
Eno izmed zelo pomembnih merilnih orodij je ocenjevanje znanja v šolskem sistemu. Pa ne samo v šolskem sistemu, temveč tudi na področju pridobivanja kompetenc (usposobljenosti za opravljanje dela). Vsakdo med nami se je že srečal s krivično oceno. Osebna izkušnja (pa prepričan sem, da ne samo moja) mi pravi, da je bilo merjenje znanja pri naravoslovnih in tehničnih predmetih skorajda vedno bolj objektivno kot pa pri družboslovnih oz. humanističnih. To je tudi razumljivo, ker sta naravoslovje in tehnika veliko natančneje definirana. Zanimivo je pa še nekaj. Kot študent na družboslovni fakulteti sem se srečeval s predavatelji družboslovja, ki so prešli iz naravoslovja (tehnike) v družboslovje, in čistimi družboslovci. Predavanja prvih so bila običajno mnogo bolj sistematizirana kot družboslovcev in tudi njihovo ocenjevanje je bilo že iz tega razloga bistveno manj subjektivno. To je seveda spet moja subjektivna ocena in bi je bilo vredno poglobljeno raziskati.
Naravoslovci in tehniki so praviloma bolj sistematični od čistih družboslovcev
Opažam, da je znanje družboslovcev na področju naravoslovja in tehnike nizko. Zagotovo je to posledica tega, da se je večina družboslovcev v času šolanja lotila predmetov s področja matematike, tehnike in naravoslovja kot nujnega zla, ki ga je treba preživeti. Zato seveda tudi ne moremo pričakovati od družboslovcev, da bodo na svojih področjih vzpostavili ustrezne standarde, na osnovi katerih se meri, kaj je prav in kaj ni. Na žalost smo tudi pri sorazmerno dobro postavljenih standardih (krovna zakonodaja: npr. statusno pravo, obligacijsko pravo, ne nazadnje ustava kot najvišji pravni dokument) in standardnih operativnih postopkih (postopkovna zakonodaja npr.: upravno pravo, kazensko pravo, davčno pravo ipd.) vse prepogosto žrtve diskrecijskega pristopa pri preverjanju ustreznosti izvajanja nalog oz. ravnanja posameznikov v družbi.
Velja matematični aksiom, da je med dvema točkama na premici vedno vsaj še ena točka. Torej vsega se ne da povsem natančno definirati. Tu pride do izraza tudi znanje oz. izobrazba tistega, ki ocenjuje. In če sledimo logiki, da je slabo razumevanje matematike, logike in nasploh naravoslovja velika težava pri eksaktnosti družboslovcev, potem je hitro jasno, da imajo tudi pravniki in ekonomisti, ki se jim uspe izogniti predmetom s predhodno naštetih področij, velike težave pri ocenjevanju, kaj je prav in kaj ni. Seveda pri diplomatih FDV-ja in podobnih šol z izrazitimi družboslovnimi vedami ni popolnoma nič drugače oz. je celo slabše. Pri indoktrinaciji s samo enim svetovnim nazorom, ki se nagiba celo v ekstremizem, pa so težave še toliko večje.
Prepričanje mnogih, da se da z dekreti spremeniti obstoječe stanje, je naivno
Sedaj tudi lahko odgovorimo na postavljeno vprašanje: ali smo sploh pripravljeni in zmožni vzpostaviti sistem, v katerem opravljamo merjenje družbenega dogajanja objektivno, ne subjektivno. Bojim se, da smo od tega še zelo oddaljeni. Pravnikov nivoja ddr. Klemna Jakliča se ne more vzgojiti čez noč. Treba bo izvesti močan reinženiring na vseh področjih. Tega se samo z menjavo oblasti na vrhu politike ne da izvesti. Prepričanje mnogih, da se da z dekreti spremeniti obstoječe stanje oz. obstoječo organizacijsko kulturo, je naivno, bojim pa se, da je tudi posledica nepoznavanja oz. zelo površnega pogleda. Hudič je namreč v podrobnostih. In teh podrobnosti je na tisoče, kot sem že v enem izmed svojih prispevkov citiral nekdanjega ameriške veleposlanika v Sloveniji Josepha Mussomelija.
Za zaključek pa še citat iz povzetka oddaje Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče 5. avgusta 2020 (razgovor z že omenjenim ddr. Jakličem:
»Če imaš monopoliziran sistem medijev, izobraževanja in tako naprej, potem pluralnost mnenj in s tem svobodno oblikovanje volilne volje nista zagotovljena.«
Na žalost vsi preveč vidimo samo medije in pri tem pozabljamo, da so mediji samo posledica, ne vzrok za težave. Je pa tu seveda zelo močna povratna zanka, ko mediji nazaj vplivajo na celotno družbo. Vendar vzorci organizacijske kulture ne nastanejo v medijih, temveč v izobraževanju in v vzgoji tako doma kot v socialnem okolju, tako v šoli kot na delovnem mestu.
