V Italiji je vprašanje o upravičenosti objavljanja prisluškovanj že dalj časa na tapeti dnevnopolitičnih debat. Za omejevanje tega pojava so bili predstavljeni zakonski predlogi, to je bil tudi eden od poglavitnih razlogov za številne predloge reform sodnega sistema. No, pred slabim mesecem se je tudi Slovenija soočila z medijsko močjo prisluškovanj. Ljubljanski Dnevnik je prvi objavil telefonske pogovore danes aretiranega poslovneža Tomaža Lovšeta z različnimi lobisti in poslovneži, tema pogovorov pa je bila prodaja Mercatorja. Konec prejšnjega tedna je sodišče z začasno odredbo prepovedalo Dnevniku nadaljnje objavljanje prisluškovanj. Vprašanje upravičenosti takih objav se zato še enkrat postavlja v smislu: ali ima prednost javni interes ali zasebnost posameznika, pa čeprav gre za javno osebo?
Konflikt interesov: interes javnosti ali zasebnost posameznika?
Preden nadaljujemo zgodbo, je mogoče potrebno pojasniti nekaj stvari. Drži, da je Dnevnik objavil tudi nekaj takih izsekov iz pogovorov, ki na prvi pogled nimajo predznaka kaznivega dejanja. Hkrati pa tudi drži, da so razkriti pogovori poslikava nekega gospodarskega stanja v državi, ki je tik pred gospodarskim zlomom. Kažejo namreč (pa čeprav samo delno in samo z gledišča minimalnega števila prestreženih pogovorov) modus operandi pri prodaji zelo pomembnega podjetja za slovensko gospodarstvo. Gre za modus operandi, ki je najbrž enak kot pri številnih podobnih poslih. Prodaja Mercatorja hrvaškemu Agrokorju je namreč daleč najbolj odmeven gospodarski posel, sklenjen v zadnjih letih. Pred nami pa je, vsaj na zahtevo Evrope, še več podobnih: prvi med njimi naj bi bil državni telekomunikacijski velikan Telekom, eno redkih podjetij v Sloveniji, ki ima še zagotovljen precejšen denarni tok. Je bila torej objava Lovšetovih zasebnih pogovorov legitimna oziroma etična (o zakonitosti ne bomo govorili, saj o tem odloča sodišče) ali ne?
Mercator – krava molznica
Tudi o etiki in legitimnosti bi tukaj težko našli enoten odgovor, vsak pač razmišlja po svoje. Mercator pa je dejansko zelo velik sistem in številke, ki se v tem sistemu vrtijo, so stomilijonske. Ljudje imajo zato le pravico vedeti, kaj se dogaja. In še dodaten razlog: Mercatorjeva pomembnejša lastnika sta skupina Pivovarna Laško (njeni lastniki so v glavnem državne banke) in konzorcij (večinoma državnih) bank: gre torej za davkoplačevalski denar. Obnovimo na kratko Mercatorjevo “novejšo zgodovino”. Po padcu tajkunov Šrota in Bavčarja, ki sta obvladovala Mercator med 2005 in 2009 (po sporni prodaji Janševe vlade), so banke upnice zasegle doberšen del deležev Pivovarne Laško in Istrabenza v najboljšem sosedu. Skupina Pivovarna Laško je sicer ostala pomemben lastnik, a zato, ker so v istem času banke upnice postale tudi njene najpomembnejše lastnice. Skratka, ustvarila se je lastniška struktura, po kateri so Laščani imeli v lasti 23,34 odstotkov, tri največje slovenske banke upnice (NLB, NKBM in Gorenjska banka) pa skupaj 19,80 odstotka. Dolgovi Mercatorja so postajali vse večji (v lanskem letu 1 milijarda evrov), banke so morale ob tem vzdrževati pri življenju tudi prezadolženo Pivovarno Laško. Prodaja “najboljšega soseda” je tako postala nujna. A o tem teče beseda vse od leta 2009, do letošnjega poletja pa ni bilo nič storjenega. Edini resni kandidat, ki je pokazal interes za nakup Mercatorja, je bil hrvaški Agrokor in njegov lastnik Ivica Todorić. A šlo je za “nikoli sklenjeno zgodbo”: poskusov prodaje je bilo menda devet, vsakič je na relaciji banke – Pivovarna Laško nekaj zaškripalo. Prodaja se do letošnjega poletja ni izvedla: posledica tega je bil seveda padec v ceni. Od maksimalne ponujene vrednosti (221 evrov za delnico) smo junija prišli do skoraj polovičnega izkupička (120 evrov za delnico). Junija letos je prodaja končno le stekla: podpisan je bil dogovor med Todorićem na eni strani ter Pivovarno Laško in konzorcijem bank na drugi. Agrokor bi moral s tem dogovorom postati lastnik 53 odstotkov Mercatorja.
Tisočeri interesi ob prodaji najboljšega soseda
Ampak, pozor… dogovor je bil sicer junija sklenjen, posel pa še ni bil končan. In na to “vmesno obdobje” po sklepu dogovora se nanašajo prisluškovanja (natančneje, gre za začetek letošnjega poletja). Obnovili jih bomo na kratko: Lovše je bil tukaj prisluškovanec, v zgodbi s prodajo Mercatorja pa je bil med pomembnejšimi “lobisti” Agrokorja v Sloveniji. V njih nastopajo, poleg Lovšeta, še trije sogovorniki: prvi mož Agrokorja Ivica Todorić, odvetnik Mercatorja Miro Senica in pomemben strateški igralec in Lovšetov priajtelj Alexander Dibelius, predsednik Goldmana Sachsa za Srednjo in Vzhodno Evropo.
Pa še ključni elementi teh pogovorov: sogovorniki so razpravljali o načinu, kako posel pripeljati do konca. Po podpisu dogovora je bilo namreč potrebno rešiti dve pomembnejši zadevi. Prvič, slovenski prodajalci so zahtevali, da se Agrokor zaradi obsežne zadolženosti dokapitalizira s svežimi sredstvi in ne z novim zadolževanjem. Lovše in Dibelius, ki sta sicer že prej sodelovala v “slovenskih poslih” (v času ministrovanja Franca Križaniča in Janeza Šušteršiča), sta tako pretresala možnosti, kdo bi lahko stopil v igro dokapitalizacije: omenjali so se Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), hrvaška tobačna skupina Adris in tudi Dibeliusov Goldman Sachs. V teh pogovorih sta Dibelius in Lovše tudi debatirala o naslednjem koraku po Mercatorju: v obliki neke “vezane trgovine” naj bi v zameno za hrvaški prevzem Mercatorja zavarovalnica Triglav prevzela hrvaško Croatio osiguranje (in to s “pomočjo” hrvaškega ministra za finance). Zadeva pa je medtem “propadla”, ker je hrvaška vlada Triglav izločila iz tega posla.
Reprogram slovenskih bank
Druga pomembna tema, ki izhaja iz pogovorov, je potreba po reprogramiranju milijarde evrov dolgov Mercatorja. To je pogoj, ki ga je za uspešno izpeljavo posla postavil Todorić. Problematične so bile samo nekatere banke, ki jih je bilo treba prepričati v zadnjem trenutku, naj pristanejo na dogovor o reprogramiranju. Za to naj bi poskrbela prav Lovše in Dibelius. V igro pa naj bi, to je mogoče razbrati iz objavljenih prisluškovanj, vstopila tudi finančni minister Uroš Čufer in predsednik uprave največje slovenske banke NLB Janko Medja. Oba naj bi nastopila kot zagovornika prodaje in bi morala tudi osebno “zavrteti nekaj telefonov”, da bi se reprogramiranje izvedlo po načrtih. Politika in državno gospodarstvo (NLB je skoraj v celoti državna) sta bila torej še vedno močno prisotna v tej zgodbi: dovolj je pomisliti na to, da je leta 2011 Medjev predhodnik na čelu NLB Božo Jašovič odstopil zaradi pritiskov, naj ne proda deleža v Mercatorju. Medja pa je bil pred kakim mesecem, torej po podpisu dogovora o prodaji Mercatorja, deležen spektakularne preiskave Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) v zvezi z domnevno spornimi transakcijami z delnicami Mercatorja, ki naj bi jih izvedel v obdobju, ko je sedel v upravi Unicredit banke Slovenije.
Operacija Telekom in obstranski zaslužki
Skratka, prodaja Mercatorja je zanimiva, ker očitno obstajajo močni pritiski v smer prodaje (Lovše med drugim Dibeliusu razlaga, da je že prejel dobro provizijo, ki pa bo še izrazito boljša, če se posel izpelje do konca) kakor tudi pritiski v smer blokiranja prodaje. Tukaj naj bi pritiskali predvsem državni gospodarstveniki, ki živijo od nacionalnega interesa (torej od tega, da je Mercator v slovenskih državnih rokah), in člani nekdanjih vodstvenih struktur Mercatorja, ki se bojijo razkritja poslov za nazaj (sedanji nadzorni svet je npr. že napovedal tožbo proti nekdanjim članom uprave zaradi več spornih poslov). Odgovor na vprašanje, zakaj so taka prisluškovanja zanimiva tudi za javnost, je torej v dejstvu, da zajemajo zelo široke sloje (državnega) gospodarstva in davkoplačevalskega denarja. Razkrivajo način, kako se taki posli vodijo. In to ravno v obdobju, ko bo Slovenija (bolj ali manj odkrito) prisiljena prodati pomembne dele svojega premoženja. Prva etapa v tem smislu bo državni Telekom: njegova kupnina naj bi po ocenah medijev lahko znašala preko 600 milijonov evrov. Prostora za špekulacije in obstranske zaslužke je torej izjemno veliko.