Raida Al-Daghistanija, islamologa, ki pripravlja doktorat na Centru za islamsko teologijo v Münstru v Nemčiji, smo povprašali o razpoloženju med Nemci glede priseljencev in islama na splošno ter kako gleda na integracijo prebežnikov v prihodnosti.
Kako ocenjujete vzdušje v Nemčiji do priseljencev in obete glede morebitnega porasta ksenofobije in skrajnih gibanj?
Večina je do priseljencev na splošno še vedno naklonjena. Vendar pa je hkrati mogoče opazovati tudi vse pogostejša nasprotovanja. Nedavni dogodki v Kölnu so situacijo precej zaostrili – in na žalost marsikateri pogled tudi zameglili. Kajti takšni izgredi niso izraz splošne naravnanosti priseljencev, temveč gre za dejanja posameznikov, ki jih je nedvomno potrebno ustrezno kaznovati. Znane osebnosti iz Kölna, med njimi tudi ugledni pisatelj, islamolog in prejemnik nagrade za mir Navid Kermani, so v odprtem pismu jasno obsodili napade na silvestrov večer, a hkrati opozorili na nevarnost družbenega polariziranja in morebitnih nasilnih odzivov. Toda manj znano je, da so takšna dejanja strogo obsodili tudi sami priseljenci in begunci, ne zgolj z odprtim pismo, temveč tudi preko javnih zborovanj in celo protestnih shodov v Mainzu, Duisburgu in samem Kölnu.
Seveda vsaka akcija izzove reakcijo; dogodki v Kölnu so sprožili nov zagon desničarskim skrajnežem, ki pa so s svojo nestrpnostjo in sovražno ideologijo za družbeno klimo neprimerno nevarnejši od samih priseljencev in beguncev. Takšna gibanja sicer dobijo svoj zanos, ki pa jih večinska mentaliteta, dovolj strpna in razgledana, vendarle vedno znova zaduši. Mislim, da lahko podobno logiko pričakujemo tudi v prihodnosti: desničarski skrajneži bodo izkoristili vsako priložnost za sovražno hujskanje, ki pa – upam, da – ne bo preraslo v splošno in kolektivno stanje duha, saj je multikulturnost, navkljub občasnim napetostim, resnično eden od simbolov Nemčije.
Je čutiti veliko negotovost v državi ali gre vendarle za tako veliko državo, da se tako zdi le od zunaj?
Določeni dogodki se zdijo od zunaj zagotovo drugače, kot pa so percipirani od znotraj. Kajti mediji običajno izpostavijo zgolj izbruh dogodka in redko spremljajo njegov celoten iztek. Poleg tega je v tako veliki državi kot je Nemčija zelo težko diaognosticirati splošno stanje. Verjamem, da je trenutno vzdušje v Kölnu drugačno od vzdušja v Münstru, tako kot je morebiti v Berlinu vzdušje na splošno precej drugačno od vzdušja v Dresdnu. Toda če že govorimo o negotovosti, se je potrebno zavedati, da ima vsaka od „navzočih strani“ svojo negotovost. In prepričan sem, da je negotovost priseljencev in beguncev glede prihodnosti večja od negotovosti drugih državljanov Nemčije.
Se krepi tudi protimuslimansko razpoloženje med Nemci?
Vtis je tak, da so muslimani trenutno povsod, ne samo v Nemčiji, v nekoliko težjem položaju od ostalih, za kar pa so delno krivi tudi sami muslimani. V to se sedaj ne morem spuščati. Vendar bi tudi tukaj rad opozoril, da zadeve ne gre posploševati. Kajti četudi je po eni strani mogoče zaznati naraščajočo ksenofobijo, ki se manifestira na zelo različnih ravneh, od verbalno-subtilnih do fizično-nasilnih, je po drugi strani potrebno priznati in upoštevati tudi vsa skupna sodelovanja in povezovanja med muslimani in nemuslimani, ki se prav tako nenehno dogajajo na vsakodnevni ravni.
Obenem pa vedno znova ugotavljam „prastaro resnico“, da islam oz. muslimanskost ni monolitni blok. Med muslimani prav tako obstajajo razhajanja v mnenjih, nasprotovanja in medsebojnih nasprotjih. Ta teden sem v Münstru imel predavanje o sufizmu (islamski mistiki), kjer sem s strani nekega ateista doživel veliko večjo naklonjenost kot od salafistično usmerjenega muslimana. Skratka, stvari niso tako črno-bele kot se jih pogosto prikazuje.
Kako ocenjujete integracijsko politiko v Nemčiji?
Velika večina Nemcev je še vedno zelo ponosna, da je njihova država sprejela tako veliko število beguncev in migrantov. Velika večina je še vedno iskreno pripravljena pomagati migrantom in beguncem, da se integrirajo v novo okolje in novo življenje. Nemci so preprosto pokazali, da so takšnim izzivom kos! To potrjuje tudi zgoraj omenjeno „kölnsko sporočilo“. Toda nekontroliranega priseljevanja v takšnih razsežnostih tudi dobro organizirana Nemčija ne more zdržati v nedogled. Rešitev zagotovo niso postavljanje ograj, temveč temeljit premislek o skupnem sodelovanju na evropski ravni. Nemčija, kot tudi Evropa nasploh, lahko namreč še vedno sprejme veliko beguncev, vendar pa so potrebni močnejši integracijski mehanizmi, katerih uspešnost je med drugim odvisna tudi od okrepitve ali upada nacionalizma.
