Gospodarskih pretresov je Slovenija od svojega nastanka doživela kar precej. Veliko strahov se je pojavilo že zaradi same izgube jugoslovanskega trga, menjave valute, nato se je zgodilo propadanje podjetij, lovke pa so se divje razpasle ob uvedbi lastninjenja družbenega premoženja ter menedžerskih prevzemih.
Potem ko je bila denimo v osemdesetih letih prisotna velika inflacija, leta 1985 je znašala 80 odstotkov, in je bila zadolženost Jugoslavije izredno visoka, ko je bilo »švercanje« čez mejo nacionalni šport, ko je bilo pomembno iskanje deviz in smo se srečevali s pomanjkanjem osnovnih dobrin, se je hkrati začela oživljati civilna družba in pojavljati politična alternativa. Medtem pa je imelo gospodarstvo še dogovorno ekonomijo in se je tržna zakonitost le od daleč slutila.
Ob prelomu z Jugoslavijo je bil strah pred izgubo trgov precejšen. Izidor Rejc, ki je bil v prvi osamosvojitveni vladi Lojzeta Peterleta republiški sekretar za industrijo, je opozarjal, da se lahko zgodi totalen mrk, da torej izgubimo več kot 40 odstotkov BDP-ja, a je veljal za pesimista. A izkazalo se je, da je imel prav. Ko so direktorji trkali na njegova vrata in prosili za pomoč, je vse spodbujal, naj povečujejo izvoz, da je Slovenija premajhna za preživetje. »Slovenski trg je čisto premajhen. Zunaj ti povejo, koliko si vreden in to je vse, kar lahko dosežeš.« Poslušal ga je marsikdo, spominja se številnih dobrih zgodb, a tudi kakšnih takih, ki niso bile spodbudne, denimo ravenske železarne. »Takrat sem dobil očitek, da črni mečemo rdeče direktorje. Pa sem rekel, da nimam nobene zveze s temi direktorji. Če dela, dela, če ne dela, pa tudi če je moj sin, bo šel od hiše in pika.«
Prav tako se spominja, kako ga je skušal za denar iztisniti direktor Iskre, sredstev ni izbiral, pritiskal je tudi prek takratnega predsednika skupščine dr. Franceta Bučarja. Iskre nima v lepem spominu niti generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Igor Antauer, ki je bil v preteklosti prisoten tudi pri nekaterih stečajih. »En del Iskre je šel v stečaj, zadeva je bila od začetka pripravljena za privatizacijo. Od tega, kako so v skupnem objektu eni od služb dali vse vode od električnih, internetnih in tako naprej. Kar pomeni, da je nekdo to umno naredil.«
Dr. Boris Pleskovič je pritiske, da bi prišlo do slabitve podjetij in menedžerskih odkupov, zaznal že v času, ko je bil svetovalec za gospodarstvo premiera Lojzeta Peterleta. »Enkrat je prišel Gosar, nekdanji direktor Mercatorja, Nano Vipotnik iz Iskre, pet jih je bilo, velikih direktorjev. In je rekel, da bi naredili tako, kot je rekel Mencinger, da bi pet odstotkov podjetja podarili direktorjem, potem bi pa oni v petih, desetih letih iz dobička izčrpavali podjetje in bi ga na koncu privatizirali, posojilo bi pa dala Ljubljanska banka ali pa mariborska. Pa sem rekel, da to se ne bo zgodilo, dokler bom jaz tu. Pa me je natulil, da sem smrkavec. A sem jim rekel, ven iz moje pisarne. Dve leti ni nihče upal priti s tako idejo.«
Zapisala Tanja Dominko. Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
