R. Pezdir, Reporter: Plenilska koordinacija proti privatizaciji

Tipično se za pojasnitev neskončno dolge slovenske privatizacije uporabljajo ti argumenti: neskončni spopad za nacionalni interes, nikoli ustrezna cena na svetovnih in nična kredibilnost slovenske politike na mednarodnih finančnih trgih. Resnici na ljubo je zadnji argument še najbolj resničen, ampak problem tega argumenta je, da ga je moč slišati le tu in tam, saj prva dva strogo dominirata v slovenskem javnem prostoru. Ker smo že navajeni, da slovenski javni prostor ustvarjajo interesne skupine, vedno lačni rentniki in njihovi plačanci, je jasno, da moramo resnične razloga za neskončno dolg proces privatizacije poiskati drugje.

Našteli bomo nekaj argumentov za trenutno nerazumno zavlačevanje s privatizacijo. Opozarjam pa vas, da ti argumenti niso del uradnih interpretacij slovenske ekonomske realnosti. Za kaj takega morate prebrati tiste, ki imajo v tej državi koncesijo za tolmačenje realnosti, torej odpreti blog JPD ali vsaj Mladino. Nadaljevanja branja vam, če ste obsedeni z nacionalnim interesom ali izganjanjem neoliberalizma iz podalpskega raja, tudi sicer ne priporočam, ker obstaja možnost, da se tako zelo razburite, da boste morali za vrnitev v normalno stanje duha nekaj ur, klečeč pod Kidričevo sliko, brati Kardeljeve teze o samoupravljanju.

Delaj, Colarič, delaj, potrebujemo tvoj denar!

Dobički državnih, paradržavnih podjetij in podjetij, kjer je država solastnik, so odličen vir za polnjenje proračuna. Ste sestavili vlado in potrebujete nekaj evrov, da pomirite sindikaliste v javnem sektorju? Ni problema, ko Krka deli dobiček, jo prisilite, da poveča dividende, in že imate v proračunu, denimo, sredstva za financiranje slavnih standardov slovenskega šolstva. Bi pesniki potrebovali »feder« za nove pesniške zbirke? Bi kakšen slovenski režiser rad posnel film o grozotah kapitalizma? Ni panike, ko se v Luki Koper deli dobiček, izvlecite dividende in jih vknjižite na proračunsko postavko »pesniški in filmski prispevki v boju proti kapitalizmu«, in stvar je rešena. So ugledni slovenski ekonomisti izrazili željo, da morajo v imenu razvijanja slovenskega modela ekonomske politike obiskati kako konferenco v Transnistriji? Nič lažjega, samo prisilite Telekom Slovenije, da vplača dividende v proračun. A ni to fajn? Nič več »Japanci rade za nas«, zdaj delajo za nas v Krki, Luki Koper, Telekomu Slovenije itd.

Če menite, da je ta zapis nekoliko pretiran, samo pomislite na rešitev, ki jo je po propadlem nepremičninskem davku predlagala rajnka vlada Alenke Bratušek: proračunski izpad bodo nadomestili tudi s povečanjem izplačanih dividend, ki so pod nadzorom politike (to je neposredno in edino pravilno poimenovanje za državno (so)lastništvo v podjetjih). Odlična ideja, kajne? V balkanski Švici podjetja namreč ustvarjajo dobiček za dvojno polnjenje proračuna: najprej z davki in potem še po dividendah. Vsi razumemo, da dobiček podjetij ne gre za investiranje in zaposlovanje, ampak za polnjenje politično bankrotiranega državnega proračuna. Torej? Dlje kot bo država po dividendah črpala dobičke slovenskih podjetij, bolj bo odmaknjena privatizacija. Tako enostavno je to.

Interesne skupine

Privatizacija tudi ni dolg in zapleten proces, zato ker bi morali finančni analitiki ocenjevati vrednost podjetja in izvajati neskončne roadshowe potencialnim kupcem. Niti zaradi tega, ker bi bil Jože Mencinger tako uspešen pri prepričevanju javnosti, da bomo postali hlapci, če prodamo tisto, česar sploh nimamo v svojih domačih bilancah, torej tako imenovane nacionalne ikone. Ali pa zaradi histeričnega ponavljanja besede neoliberalizem Igorja Lukšiča, niti zaradi strahu alkoholiziranih ekonomskih analitikov, ki zasedajo po slovenskih bifejih in na podlagi analiz, ki so jih prebrali v Mladini, razvijajo tezo, da bomo nehali govoriti slovensko, če se politika umakne iz kakšne pivovarne, trgovine z bencinom ali igralnice, ampak zaradi tega, ker proces privatizacije zahteva resno koordinacijo interesnih skupin in političnih strank.

Več lahko preberete v Reporterju.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.