R.Ognjišče, Pogovor o: Ljudem vlivati upanje

V oddaji Pogovor o smo v novo leto vstopili z optimizmom, za katerega smo prepričani, da ga je v družbi premalo. Svoj sončen pogled na svet so z nami delili Darko Đurič, dobitnik treh medalj na svetovnem prvenstvu v plavanju za invalide, zdravnica dr. Sanja Rozman, avtorica številnih knjig s področja zasvojenosti z odnosi, paraplegik Jani Trdina in Andreja Štepec iz slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT. Vsak od njih bi lahko tarnal, kako mu je v življenju hudo, kakšne preizkušnje so ga doletele, kako vsi drugi živijo boljše od njega. A nasprotno, mnogim so zgled in opora.

Dr. Sanja Rozman: „Jaz sem izrazit optimist, verjamem v ljudi. Te vere nisem izgubila, čeprav se mi je v življenju marsikaj zgodilo, tudi kaj takega, česar si sama ne bi izbrala. Verjamem, da je ta svet smiseln, dober in ljudem vrača tisto, kar potrebujejo, da bi postali še boljši.“ Dr. Sanja Rozman je pred dvajsetimi leti izkušnjo odvisnosti od odnosov doživela na lastni koži, o njej napisala knjigo Sanje o rdečem oblaku, ki pa ni bila zadnja. Predavanja in knjige so še kar nastajale, pred kratkim je izšla njena trilogija Umirjenost, Pogum in Modrost. „Vseh teh 20 let doživljam srečanja z ljudmi s podobnimi izkušnjami in vedno bolj sem prepričana, da me je to, kar mi je bilo poslano kot neka „iniciacijska“ izkušnja, oblikovalo, da sem danes taka, kot sem. In če sem s tem zadovoljna, in sem, potem je bila ta izkušnja dobra. Gre za odgovornost. Odgovarjaš za to, kar ti je bilo dano, za izkušnjo, bolečino. Ljudje s to izkušnjo zorimo. Nekateri se pa samo postarajo.“ Prepričana je, da je treba izkušnji pustiti, da te pošteno spremeni, da odstrani balast, za katerega si mislil, da je bistvo tvojega življenja, denimo borba za denar. „Če te doleti diagnoza rak, se vse postavi na glavo, ampak pravzaprav se postavi na noge. Tisto, kar je pravo, stoji, ostane, ostalo pa gre,“ še poudarja dr. Rozman.

Darko Đurić, ki se je rodil brez obeh nog in brez ene roke, danes pa je uspešen plavalec, celo svetovni rekorder v svoji kategoriji, pravi, da je bil vedno ljubitelj športa, že „od malih nog“, kot se je sam pošalil. „Šport mi je bil dan, ljubezen do gibanja kot taka, čeprav so bile omejitve. Vedno sem želel dokazovati, da zmorem. In sem zelo vesel, da zdaj to lahko dokazujem v bazenu.“ Kot otrok je vedno rad norel po hiši, čeprav je tvegal tudi astmatični napad. „Ljudje se danes premalo gibljemo, kar privede do različnih duševnih bolezni. Meni je bilo to vedno v veselje, igral sem košarko, namizni tenis, nogomet, rad sem si predstavljal, da sem nogometni zvezdnik in sem v tem užival.“ Za vse to so bili pomembni tudi ljudje okoli njega. „Seveda je pomembno, družina me je spodbujala k samostojnosti, je zahtevala od mene stvari, za katere sem tudi sam mislil včasih, da jih ne zmorem, ampak dosegli so, da sem danes samostojen.“

Tudi sam je kdaj slišal, da ne zmore, ampak ni poslušal, te besede so ga le še bolj gnale naprej, da je poskusil. Tudi za plavanje so govorili, da z eno roko ni mogoče, pa je dokazal nasprotno. „S plavanjem sem predvsem pridobil na samozavesti, določim si cilj in ga dosežem.“

Piše: Tanja Dominko

Več lahko preberete (in prisluhnete celotni oddaji) na Radiu Ognjišče.