Da, čas je! – V deželah s krščansko in demokratično tradicijo izumirajo elite. Izpodriva jih moderni, slabo izobraženi lumpen-proletariat, ki rešuje planet in človeštvo z napadalnim aktivizmom, ki ne trpi ugovorov in drugačnih pogledov. Demokracija, ki smo jo še pred nekaj desetletji občudovali in si je želeli, se razkraja. Razkroj pospešujeta omalovaževanje vrednot, ki so ljudem dajala smisel, in brezbrižnost, ki je gluha in slepa za vse, kar se dogaja doma in po svetu. Izguba smisla je prizadela predvsem mlado generacijo. Starši, učitelji in vzgojitelji se premalo zavedamo, kako smrtno nevarna je ta izguba. Otroci in mladostniki se izgubljajo v zasvojenostih vseh vrst in, kar je še bolj grozljivo, med njimi je vedno več samomorov, izstopajo pa predvsem fantje in dekleta z urejenimi družinskimi razmerami.
»Pravice«, ki jih ljudem vsiljujejo naprednjaki, pustošijo po duhovni dediščini naših prednikov in povzdigujejo nasilno smrt kot temeljno pravico še preden se človek rodi in še preden uspe umreti po naravni poti, spravljen s seboj, s svojci in z Bogom. Kaj se obeta otrokom, ki nikoli ne spoznajo svojih staršev in jih vzamejo za svoje istospolni partnerji? Jih čakajo »nebesa« ali »pekel«? Kako je mogoče na hitro sprejeti tako skrajno možnost posvojitve, ne da bi prej izpeljali temeljite raziskave o tem, kako bi to vplivalo na razvoj osebnosti posvojenega otroka? Se zavedamo, da se hude travme v mladosti vtisnejo v gensko zasnovo in se prenašajo več generacij v prihodnost?
Na vzhodu je ruski samodržec zamudil priložnost, da bi nasproti zahodni dekadentni Evropi in Ameriki svojo veliko državo predstavil kot normalno na krščanstvu utemeljeno skupnost. Z vojno v Ukrajini je vse pokvaril in vzbudil podobne skomine po tujem ozemlju pri severno korejskem diktatorju, ki bi rad podjarmil svoje južne rojake in morda z jedrskim orožjem napadel še Japonsko. Če pogledamo na zemljevid sveta, bomo presenečeni spoznali, da v večjem delu sveta vladajo avtokratski režimi, ki so bolj ali manj okuženi z jalovim socializmom, komunizmom ali fašizmom. Močnih, karizmatičnih državnih voditeljev z veliko moralno avtoriteto ni več. Nasledili so jih slabiči, ki se po vrsti uklanjajo kapitalskemu podzemlju in naprednjakom, ki do nerazpoznavnosti maličijo izvirno kulturo Evropejcev. Evropejci, ki so se odrekli krščanstvu, so izpraznili duhovni prostor, ki nas je varoval pred nesmisli in vanj se je vselil, kot piše Umberto Galimberti, grozljivi gost – nihilizem, ki je prizadel predvsem mlade z izgubo smisla.
Slovenija, kot je videti, navdušeno koraka po sledeh vsega, kar je modni trend na Zahodu. Tudi pri nas smo si postavili za voditelja človeka, ki ga je izbralo politično podtalje in ki še ni izčrpal vsega svojega entuziazma ter evforije. Tako, kot je v navadi v socializmu, je hitro prepoznal notranjega sovražnika in mu zagrozil, da mu ne bo dovolil vselitve v predsedniško palačo. Zdi se, da zanj ljudje, ki v miru prebivajo v svojih stanovanjih in hišah in redno hodijo v službo in na delo ter plačujejo davke, nimajo volilne pravice, saj jim ne bo dovolil, da za predsednika države izvolijo napačnega človeka. Sicer pa je hitro dojel, kako po stari komunistični maniri ponižati tiste, ki mu stojijo na poti. Vse, kar neprimernega prepoznava na sebi, pripiše nasprotniku: avtokratskost, temačnost, sovražni govor ipd.
Je v taki podobi sveta in tudi naše male dežele sploh še prostor za vsaj zadnjo sled optimizma? Človek je čustveno bitje, zato sta pesimizem in optimizem odvisna predvsem od našega čustvenega razpoloženja. Tako optimizmu kot pesimizmu stoji nasproti realizem, to je dojemanje ter priznavanje dejstev in resničnosti, takšnih kot so. Védenje in izkušnje nam pomagajo, da razumemo stanje in ga ocenjujemo z zgodovinskega pogleda. To, kar se danes dogaja v svetu in doma, ni nič novega. Vemo, kako so se stvari odvijale pred drugo svetovno vojno. Tudi tedaj je bil pesimizem upravičen. Kdor pa je prepoznal nevarnost onega stanja, se je lahko na to pripravil in napravil načrt, kako zlo, ki se je porajalo in širilo, premagati. Samo človek z optimističnim realizmom je tega sposoben.
