Pred časom me je kolega v pogovoru smrtno resno vprašal: »Pa kaj se ti v Sloveniji ne počutiš svobodnega?« Za trenutek se mi je zataknilo.
Iz vprašanja sta velela takšno prepričanje in samoumevnost, da je prav nazorno razkrivalo enega večjih problemov v naših krajih. Večina populacije sploh ne vidi, kako jim natikajo zanke okoli vratu, ko jih enkrat te zanke davijo, pa je tako že prepozno. A še takrat mnogi brez sape halucinirajo in realne probleme napačno interpretirajo ¬¬- kot takšne vidim na primer mnoge protestnike, ki povsem upravičeno kritizirajo reševanje bank, višanje davkov in popularno poimenovane »tajkune«, ki so svojo kariero in bogastvo gradili z roko v roki s politiko, sedaj pa svoje izgube prelagajo na davkoplačevalce. Haluciniranje nas topi, ko ti isti protestniki podpirajo politične veljake, ki so to omogočali, zagovarjajo državno lastništvo, brez katerega bi do naštetega precej težje prišlo in ko za politično-gospodarsko sprego okrivijo svobodno pobudo in tržne mehanizme, ko pa je v resnici kriva prav njihova odsotnost.
Drži, za vsako protirežimsko izrečeno misel vas na Slovenskem še ne bodo strpali za zapahe niti vas ne bodo skrajšali za glavo. V primerjavi s severnokorejskimi kolegi ali kakšno poslastico iz zgodovine, nam gre torej gotovo dobro. Predpostavljam pa, da to še ni relevantno merilo in da se želimo primerjati z drugačnimi družbami, da si želimo sistema, kjer bodo kriteriji in pričakovanja višja.
Prav tako razumem, da tisti del državljanov, ki imajo vsaj srednje dobro plačano redno zaposlitev v javnem sektorju (če so z njo seveda zadovoljni), za odtenek težje razume, v kakšnih škripcih se je znašla osebna svoboda posameznika v Sloveniji. Namreč, čeprav se tudi oni soočajo z mnogimi pomanjkljivostmi naše ureditve, te manj odločno zarežejo v njihov življenjski standard. Imajo varno in stabilno zaposlitev in s tem zagotovljen dohodek. Pri tem jih ne omejuje ali ogroža vprašanje, koliko vrednosti ustvari njihovo delovno mesto – če z njim ustvarjajo izgubo, je to najmanjši problem, saj vendar častijo davkoplačevalci. Pri čemer ne želim demonizirati javnega sektorja. Oni pač opravljajo svoje službe. Nekateri zelo dobro! Pravim le, da razumem, zakaj nekateri izmed njih težje dojamejo, kje je pravzaprav težava.
In kje je težava? Če govorimo o dostojnem življenju in svobodnem posamezniku, je ključno vprašanje, ali se posameznik lahko preživlja s svojim delom ali ne. Zadnji eurobarometer kaže, da to razumemo tudi Slovenci, saj kot tematike, ki nas najbolj skrbijo, navajamo na prvem mestu – zanimivo, ne državnih in borčevskih proslav ali pomanjkanje tako opevane socialne države -, ampak brezposelnost nato pa gospodarsko situacijo v državi in davščine. Če se ne pustimo zmesti kakšni politikantski dimni bombi, je torej jasno, kaj so osrednje teme. Pa živimo v državi, ki bi bila nastajanju novih delovnih mest prijazna? Dovoli država ljudem delati in si ustvarjati boljši vsakdan? Ima posameznik s trdim delom in nudenjem produktov in storitev, po katerih njegova okolica povprašuje, možnost uspeti? Odgovor je žal vse prepogosto: NE. Vsaj ne brez, da bi zato precej agilno skakal čez vse mogoče oblastniške obroče.
Slovenija je država, kjer imamo v letu 2013 kar 287 reguliranih poklicev. Če za kirurge in pediatre to nekako kar razumemo, je dosti težje razumeti, kaj državo briga, če je nekdo pek, slaščičar, frizer ali knjižničar brez »za to potrebne« izobrazbe. Vaše težave, če ste bili ravno ob službo, če ste siti okoliščin v sedanji ali pa če ravno zaključujete izobraževanje in se iskanja zaposlitvenih možnosti šele lotevate, se seveda ne končajo pri listi reguliranih poklicev. Če vam na kraj pamet pride, da bi bili sami svoj šef in se lotili podjetništva, vas nemudoma čaka plaz prispevkov in predpisov, ki vam bodo krepko dražili ceno poslovanja in tako onemogočajo to pot večini, ki nima kar precejšnih prihrankov, da bi se lahko poleg osnovne dejavnosti ukvarjala še z neproduktivnim birokratiziranjem. Podjetniki torej ostajajo osovražena kategorija. To so namreč tisti kapitalistični požrešneži, ki bi vam radi nudili storitve, ki jih lahko prostovoljno kupite ali pa ne. To je vendar potrebno zatreti! Posebno, če pri tem ne prispevajo dovolj za ležerno zapravljanje politične elite.
Socialno čuteči imajo o delovnih mestih običajno veliko povedati. To, da z višanjem davkov in dodatno birokracijo ta uničujejo, pa nekako pozabijo. Veste, mit je, da dela ni. Delo je in veliko ga je. Želje človeštva so namreč neskončne, kar pomeni, da je tudi dela, da bi jih zadovoljili, neskončno veliko. Zatorej sta vprašanji dve: 1. ali smo pripravljeni delati in 2. ali nam je dovoljeno delati.
V preteklosti je tisti, ki je hotel kaj zaslužiti zase, lahko šel pomagat kmetu v sosednjo vas. Ali pa prodajat piškote, raznašat časopise ali prodajat limonado, če smo malo bolj ameriški. Danes se komaj obrnete naokoli pa delate na črno in ste obravnavani kot kriminalec (ali vsaj za to nimate urejene vse »potrebne« dokumentacije). Pa smo vsi skrajno socialno čuteči. Ravno toliko, da ljudem ne dovolimo delati, potem jih pa z miloščino rešujemo. Kot bi jim najprej polomili noge, nato pa podarili bergle. To je ta svobodna Slovenija!
Več lahko preberete na Financah.
