Razprava o privatizaciji je v resnici vprašanje o tem, v kakšni državi želimo živeti.
Prejšnjič sem se zagovoril, da vas z razlogi za privatizacijo ne bom več gnjavil. A ko sem v več medijih v zadnjih tednih lahko prebral ali slišal, da pobudniki peticije za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva nismo predstavili resnih argumentov, celo sugestije, da gre za neko prazno nastopaštvo, ali pa, da smo pač mladeniči, ki nam ni nič jasno (predstavniki »plastik fantastik generacije« se je izrazil dr. Andrej Rus), mi preprosto ni dalo miru in sem glavne razloge moral zbrati ne enem mestu. Današnji članek tako ni toliko namenjen bralcem Financ (ki verjamem, da zapisano večinoma že poznate), ampak bolj vsem vašim prijateljem, sorodnikom in sosedom, ki vam delajo sive lase, ko vas prijazno seznanijo s tem, kaj so jih interesne skupine, ki nasprotujejo privatizaciji, naučile prek tega ali onega kanala. Nesite jim ta izvod. In povejte, naj se naslednjič javijo, ko bo nasprotna stran znala prepričljivo odgovoriti vsaj na naslednjih pet točk.
Prvič. Državno lastništvo pomeni prisilno sovlagateljstvo državljanov, kot vse naložbe pa tudi te pomenijo neko tveganje. Gre torej za poseg v posameznikove svoboščine in zato je razpravo o privatizaciji ustrezno zastaviti kot razpravo o tem: če, zakaj in kdaj je takšen poseg izjemoma dopusten. Dokazno breme takšne dopustnosti je seveda pri tistih, ki želijo v svoboščine posegati. Mimogrede, v peticiji »za« privatizacijo smo potencialno problematične primere, kjer obstaja na primer nevarnost naravnih monopolov in drugo, namenoma izpustili in zato uporabili dikcijo: »vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnih trgih«, menimo namreč, da zadostnih razlogov pri teh družbah preprosto ni in med kampanjo »proti« jih Mencinger in sopodpisniki tudi niso predstavili.
Drugič. Ne le, da so z državo lastniško povezane družbe v zadnjih letih (celo če odmislimo dokapitalizacije, državne pomoči in subvencije) v seštevku prinesle izgubo – večletne empirične študije ugotavljajo tudi splošen trend: podjetja v državni lasti so v povprečju manj donosna, manj produktivna in manj izvozno usmerjena kot primerljiva podjetja v zasebni lasti. Zaznati je tudi neposredno povezavo med slabšim poslovanjem in vmešavanjem politike v slovenske družbe. Dvomljivci lahko opisano preverijo v spodaj našteti literaturi.
Tretjič. Državna podjetja so tudi vir sredstev in spone moči ter nadzora za interesne mreže, ki jih upravljajo. Velikanski denarni tokovi niso zažirani le za potrebe številnih služb in poslov prek zvez in poznanstev, ampak na primer tudi za pritisk na medije (celo na zasebne – gre namreč za velikanski kos oglaševalskega denarja). To na eni strani močno izkrivlja meritokracijo v družbi, otežuje pa tudi enakopravno soočenje idej. Vprašljiva je tudi dvojna vloga države – kot lastnika in kot regulatorja. Pri čemer vselej obstaja potencial, da so državna podjetja (ali z njimi povezane družbe) v privilegiranem položaju in je zato konkurenčen boj nepošten. Lahko se pretvarjamo, da je to moč enostavno z zakonom odpraviti, a tudi tukaj imamo že bogato prakso, ko so državna podjetja več let protipravno skubila državljane, pa jih ne državljanom ne konkurentom prek pravnih mehanizmov leta in leta ni uspelo ustaviti (v oči vpijoč je primer Telekoma).
Četrtič. Za razvoj podjetij je potreben svež kapital, saj ta omogoča vlaganje v inovacije, v nove tehnologije, s tem pa v višanje produktivnosti in več ustvarjene dodane vrednosti. To pomeni uspešnejša podjetja, s tem pa pogosto tudi njihovo širitev in dodatna delovna mesta. Javnofinančni položaj ne omogoča, da bi investicijska sredstva zagotovila država, saj ta tega denarja nima (več o tem pri točki 5). Pa četudi bi država sredstva imela, izkušnje kažejo, da politiki in drugi funkcionarji niso pravi ljudje, da bi jih vlagali. Blokada privatizacije torej ne pomeni le blokade za novo znanje, nove kadre in drugačne pristope k upravljanju, ampak pomeni blokado zasebnim naložbam, torej neposredno blokado svežemu kapitalu, s tem pa k razvoju podjetij. To pomeni, da bodo mnoga državna podjetja še izgubljala konkurenčen položaj na trgu; iz česar na eni strani sledijo nižje kupnine, če bi privatizacijo le odložili, na drugi pa tudi, da se ogradimo od napredka, ki bi ga lahko bili deležni pri samih storitvah. Odgovora na to, kako do razvojih sredstev brez privatizacije, nasprotniki niso ponudili.
Več lahko preberete na Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
